V zadnjem času se vedno bolj zavedam, kako veliko razliko lahko naredi ena na videz čisto majhna stvar: deljenje zaslona.
Tipična situacija na Teamsih: nekdo govori o dokumentu, dizajnu, mailu ali “tisti prejšnji verziji”, ki jo je videl samo on, ostali pa naj intuitivno sledijo. Ja, seveda … 🫠
In potem se vsi trudijo ugibati, o čem točno govori, namesto da bi imeli pred sabo en sam, skupen referenčni okvir.
Ko ni vizualne reference:
🪅 vsak si predstavlja svojo verzijo
🪅 sogovorniki mislijo, da govorijo o isti stvari (pa ne)
🪅 debata se vrti v krogu
🪅 na koncu se sprejme odločitev, ki je tri četrt udeležencev ne razume
… in potem se šele kasneje izkaže, da sploh niso govorili o isti zadevi.
Svoje sestanke vodim tako, da najprej odpremo skupen pogled na vsebino. To je veliko bolj jasno, konkretno in profesionalno do vseh udeležencev.
Ljudje nismo jasnovidni. Ne moremo pričakovati, da nam bodo drugi brali misli ali si natančno predstavljali nekaj, česar ne vidijo pred sabo.
Prvotno objavljeno na Eva Domijan Linkedin