Slovenski starši pogosto govorijo majhnim otrokom, da je odrasla neznana ženska “teta”. Ko to besedo uporabijo zame, jih popravim: “Ne teta, ampak gospa.” Vljudnost je OK, bonton ni greh in ta slovenska neformalnost me vedno zbode.
Pred letom dni se je naši družini pridružila deklica. Pripadla mi je nova vloga. Tokrat teta ni le slabo izbrana oznaka mimoidočih. Je odnos, odgovornost in nežnost, ki me je spremenila.
Nisem imela izkušenj z dojenčki, zato sprva nisem vedela, kako naj se vedem do nečakinje. Bi se morala spremeniti? Odločila sem se, da ostanem takšna kot sicer, brez visokega glasu, ščipanja lic in narejenega navdušenja. Raje sem k njej pristopila z občutkom, da je že zdaj polna oseba, s katero se lahko povežem.
Presenetilo me je, kako temeljno je prihod nečakinje posegel v moje življenje. Začutila sem željo, da jo zaščitim, jo usmerjam in ji stojim ob strani. Nečakinja je v našo družino vnesla vsakdanjo dobrovoljnost in dragoceno pristnost. Sredi resnosti odraslega sveta nas zna spraviti v smeh s čisto majhnim pogledom ali gesto. Včasih samo s tem, kako se ji zalomi pri hoji ali kako vztrajno želi doseči nekaj, kar je zanjo še prezahtevno.
Presenetil me je tudi močan občutek odgovornosti. Kot otrok sem bila zmedena, ker so mi odrasli govorili, naj bom taka in taka, sami pa so počeli ravno obratno. Nočem ponavljati istega vzorca. To pomeni soočenje z nekaterimi svojimi slabimi navadami in skrb, da jih ne pokažem naši deklici.
Ko ji bo hudo, ji ne bom rekla “ne bodi žalostna”, ampak želim biti ob njej v težkih občutkih, če jih bo hotela deliti z mano. Želim jo podpreti v radostnih, pa tudi jeznih trenutkih, da bo vedela, da ni sama.
Nekateri v družini svoje veselje ob prihodu deklice izražajo z načrtovanjem, katere hobije in dejavnosti ji bodo čim prej predstavili. Jaz pa razmišljam drugače. Najraje bi jo pustila pri miru, da ima svoje otroštvo, ne urnika, polnega obveznosti — in pritiska, da mora slediti določenemu interesu, da ne bi razočarala odraslih.
Želim si, da je nečakinja večino časa vesela in se počuti varno. Da ima prostor za igro, domišljijo, počitek, prijateljčke in svoj ritem odraščanja. Želim si, da odraste z zavedanjem, da ima v svetu vsaj en kotiček, kjer je lahko povsem to, kar je. Brez pričakovanj in brez pogojev.
V tem novem poglavju sem nekaj našla tudi zase. Nečakinja me je spomnila, kako je videti svet, ko ga prvič opazuješ: s čudenjem, brez cinizma, brez prepričanja, da že vse veš. Naučila me je nekaj najbolj preprostega: da tudi teta včasih potrebuje malo čarovnije.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje