Category: Osebno

V omari obstajajo oblačila, ki na obešalnikih visijo kot duhovi prejšnjih življenj. Svilene bluze iz obdobja, ko sem se redno udeleževala poslovnih dogodkov. Kavbojke iz časa, ko sem imela več energije za pohajanje po svetu. Mala črna obleka, ki je včasih pomenila “to sem jaz”, potem pa samo še “morda nekoč”. Nekaj let so stala… Continue reading Danes bom videti kot jaz

Ko se za starši zaprejo vrata in hiša utihne, prostor prevzame drugačen, upočasnjen ritem. Spakiram stvari za prespati, zapustim zunanji vrvež in za nekaj dni vstopim v tišino, ki diši po preteklosti.  Tukaj sem zaradi njega. Naš družinski pes ne pozna pasjih hotelov ali začasnih namestitev. Zanj obstaja le njegov domači teren, jaz pa z… Continue reading Vikend s psom

Vsi smo že slišali to poved. Morda smo jo celo sami izrekli, ko smo obiskovalcem poskušali razložiti, zakaj je tukaj vredno živeti.  “Vidiš,” rečemo s tistim specifičnim slovenskim ponosom, ki meji na opravičevanje, “vse je blizu. Uro do morja, uro do gora. V dveh urah si v Benetkah, v treh na Dunaju. Trst je praktično predmestje.” Slovenci… Continue reading Vse je blizu

V Milanu je bilo tokrat manj eksotike in globalnega vrveža — celo Chinatown obiskujejo skoraj izključno Italijani v iskanju oddiha od domače gastronomije. Ni več skupin azijskih in ameriških turistov, ki so nekoč soustvarjale kuliso mesta. Ostal je vsakdanji evropski ritem, začinjen alla Milanese: gost in glasen promet, množice na ulicah Brere, leden pomladni veter in… Continue reading Milano in radovednost

Thessaloniki (ali po naše Solun) se ne trudi ugajati na prvi pogled. Na severu Grčije, v pokrajini Makedoniji, je daleč od idilične razglednice grških otokov, ki se ponašajo z brezšivno modrino in belino hišic. Z njimi si deli le Egejsko morje, Sredozemlje in grško sonce, ki je preprosto božansko.  Solun je mesto s surovo, nepolirano… Continue reading Thessaloniki, mesto tekstur