Category: Osebno

Se še komu zdi morbidno, da smo postali družba, fokusirana na smrt?

Javni diskurz se vrti skoraj izključno okoli smrti v različnih preoblekah: vojne blizu in daleč, oboroževanje Evrope, obvezno služenje vojaškega roka, referendum o evtanaziji samomoru končanju življenja … 

Skratka, naš javni diskurz se je zožil na dve točki: kako umreti in kako preprečiti, da nas sovražnik prej ubije.

Živimo v kolektivni megli, kjer je razmišljanje o življenju na videz naivno in staromodno, upanje pa zbledela vrednota iz časov, ki so čez noč padli v pozabo.

Izgubljamo vse vmesne barve in polifone odtenke bivanja, ki so prej predstavljali enakopravnejši del družbenega pogovora. Ali se vam to zdi normalno? Meni niti najmanj.

Ne smemo spregledati, kako pomembno vlogo pri tem igrajo algoritmi družbenih omrežij. Algoritmi promovirajo skrajnosti in zgražanje, vse ostalo pa pokopljejo, ker je “nezanimivo”, tj. ne sproža dovolj glasnih reakcij. 

Opazila sem, da bi na LinkedInu (pa tudi tu na Substacku) z lahkoto povečala odziv na svoje objave, če bi redno komentirala domačo in svetovno politiko, kritizirala napake v državi1 ali se pretvarjala, da sem vojaški strateg. 

Takšne objave dosegajo na stotine všečkov in komentarjev. Zaenkrat sem se temu pristopu izognila, čeprav ni vedno najlažje gledati, kaj nagrajuje algoritem.

Ker smo predali bitko in pustimo algoritmom, da vodijo pogovor, se ukvarjamo samo še s temami, ki nas strašijo ali jezijo.

Svet je resen, nevaren in nepredvidljiv.
A JAZ VSEENO ŽELIM ŽIVETI in razmišljati o življenju, ne o smrti. 

Še vedno obstajajo vznemirljive knjige, humor, dolgi jesenski sprehodi, šal iz kašmirja, ljubezen, topel čaj Dammann Frères, veselje, projekti v gibanju in vsebine, ki niso o geopolitiki.

Družba, ki se ne osredotoča na lepoto in radovednost, izgublja zdrav razum in smisel.

Ne moremo preprečiti vojn, lahko pa preprečimo, da nam zameglijo pogled na življenje samo.

1. Res je, da sem večkrat kritizirala slovenski in ljubljanski javni prevoz. A sodobna prometna infrastruktura zanima le peščico prebivalcev Slovenije, ostali pa se vozite z avti, tako da tu ni nekega engagementa :’)

Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje

Včasih se zgodi estetski preskok — trenutek, ko nekaj, kar najprej vidiš kot napako, kasneje prepoznaš kot čar. Meni se je to zgodilo ravno ta teden, ko sem iz kleti prinesla staro torbico.

To je bila moja torbica. Elegantna, izdelana ročno iz bordo usnja, z zlatim odtisnjenim logotipom škotske znamke, ki sem jo leta 2014 podprla na Kickstarterju, ko so lovili prve podpornike in ko je bil koncept “micro-brand luksuza” še redkost. In potem, nekaj let kasneje, bum: znamko je odkrila Meghan Markle (bolje rečeno njena stilistka). 

Nenadoma je bilo, kot da je Meghan Markle navdih, jaz pa posnemovalka, čeprav sem se k znamki priglasila prej kot britanski dvor. Priznam, malo me je usekalo po egu, ko so me prijateljice spraševale: “O, a je to tista torbica, ki jo nosi Meghan Markle?”

Ko sem torbico vzela iz škatle in jo prinesla v stanovanje, sem se vprašala: Zakaj sem jo sploh pospravila dol?

Odgovor sem dobila, ko sem jo postavila pod dnevno svetlobo. Torbica je bila zmahana. Videti je bilo, da je z mano preživela obdobje, ki sem ga medtem že pozabila. Robovi in ročaj so bili odrgnjeni, na zadnji strani pa sta bila dva majhna madeža od sončne kreme. 

In ugotovila sem: včasih ne odvržemo stvari zato, ker niso več uporabne, ampak zato, ker ne prenesemo, da niso več brezhibne. 

Spomnila sem se modnega virala izpred nekaj let. Mediji so opazili, da je Mary-Kate Olsen povsod nosila uničeno Hermès Kelly torbico. Kot multimilijonarka in zvezdnica bi si lahko kupila (ali dobila) novo Kelly v vseh barvah mavrice. To je pomenilo le eno: torbica, ki je bila videti kot arheološka najdba, je bila namerna izbira. Ni šlo za pomoto, šlo je za estetiko.

Sporočilo je bilo: stvari so za to, da živijo z mano, ne za to, da jih hranim v vitrini kot relikvije.

Ko sem gledala svojo torbico z vsemi praskami in robovi brez barve, sem jo zagledala z istimi očmi. Ne kot dodatek, ki ni več za ven in ne spada k mojemu urejenemu slogu, temveč kot predmet z značajem. Doživela je napake, trenutke, potovanja, prehode … in ostala elegantna. 

Morda ni več brezhibna, a tudi jaz nisem. 
Ni treba, da je vse bleščeče. Včasih je dovolj, da je tvoje.

Škotska torbica zaradi Meghan Markle ni nič manj moja.
Zaradi madežev od sončne kreme ni nič manj uporabna.
Zaradi 11 let ni nič manj elegantna.

Na novo sem vzljubila idejo, da ima nekaj, kar nosim vsak dan, svojo kilometrino.
Da je del mene, ne mojega ideala.

Vse, kar ima zgodovino, ima tudi dušo. Včasih je romantika torbice prav v tem, da je malce zmahana. Da jo prepoznaš v množici in da ona prepozna tebe nazaj.

Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje

V trgovini sem zagledala paket šestih terin, lično zapakiranih v steklene kozarčke. Iz radovednosti sem jih dodala v košarico … in potem se je zgodilo tisto, kar se zgodi, ko kupiš nekaj, kar ti spremeni življenje, a tega še ne veš.

Od takrat menim, da bi moral obstajati glagol terinamaxxati. Podobno kot živeti, samo z več kruha in manj eksistencialne panike.

Obstajajo dnevi, ko se ti zdi, da si v zaostanku. Da bi morala že imeti neko “rutino”, “jutranji ritual”, “planer”, “sistem” ali vsaj “metodo” …

Ampak potem pride terina in te nauči, da ni treba vsega optimizirati. Nekatere stvari so ustvarjene samo zato, da jih namažeš — počasi, skoraj s spoštovanjem — in potem obstaneš za nekaj minut v mirnosti.

Kruh je začetek, ne nagrada za mukotrpen kardio in odrekanje kalorijam. Prvi korak k temu, da nehaš opravičevati svoj apetit; ne samo za hrano, ampak za življenje samo.

Ko “terinamaxxaš”, se vse malo upočasni. Ni več bistveno, da imaš merljiv cilj in KPI-je, le dober kruh. Ambicije se ti zmehčajo kot maslo na topli sredici. 

Če imaš marmelado, jo dodaš. Življenje je vedno bolj dinamično, ko je malce slano in malce sladko. Postaviš pogrinjek kot v filmu: prtiček, nož, nekaj svetlobe, ki pada postrani. Naj izgleda, kot da si v 11. okrožju Pariza, četudi si v dnevni sobi in čez cesto sosed bočno parkira v robnik. To je edina revolucija, ki se dogaja brez krvi — samo z drobtinami.

Ko sediš, ko počivaš, ko se ne trudiš biti “boljši jaz”, se svet ne poruši. Samo raztopi se: v mehkem gastronomskem filtru, v zvoku noža po skorji, v občutku, da si tukaj.

Nazdraviš s sabo. Ti in ti: najbolj stabilen par, kar ga poznaš.
Drobtine ostanejo na mizi kot dokaz, da je bil nekdo tukaj, nekaj okusil, užival.

Kako iz terine potegniti maksimum?
Tako, da si končno priznaš, da imaš dovolj.
Ta dovolj pa ni mišljen negativno, ampak kot čista oblika elegance in zadovoljstva.

Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje

Moje najljubše anekdote so tiste, ko Slovenec obišče Skandinavijo in se vrne poln razsvetljenih ugotovitev. Kako je tam vse bolj urejeno, mirno, čisto! Kako ljudje spoštujejo pravila, vozijo največ 110 na uro, se ne drenjajo, ne izgubljajo živcev za vsako malenkost. 

Potem pa se popotnik vrne domov — in naslednje jutro že vozi z eno roko na volanu, v drugi roki telefon, direkt v rdečo luč, zabaše križišče, da drugi vozniki nestrpno udarjajo po hupi.

Razkorak med tem, kar občudujemo drugje, in tem, kar dejansko počnemo, se v Sloveniji zdi nepremostljiv. Urejenost pri nas ni notranja vrednota, ampak nekaj, kar pričakujemo od drugih: od države, občine, sistema — kogarkoli, samo ne od sebe. Zase si priročno izmišljamo izgovore in izjeme. 

Vsi bi radi živeli v mirni, čisti, pretočni družbi. Le redko kdo pa razume, da mir in red ne prideta od zgoraj. Nastaneta z vsakodnevno pozornostjo, trudom, potrpežljivostjo in disciplino vsakega izmed nas. Ne z izjemčkanjem.

V Sloveniji večina ljudi raje čaka, da bo nekdo drug postavil pravila (ki se jim potem itak posmehujejo in jih ignorirajo) ter poskrbel za red. In ko se to ne zgodi, vzdihujejo, da “saj tako ali tako nič ne deluje”, “razpad sistema” …

Če kdo dvomi, naj pogleda na cesto. Ljubljana stoji. Avtoceste stojijo. Hitreje je iti peš, z nahrbtnikom in sendvičem. LPP avtobusi čakajo v koloni, vlaki zamujajo. Prometni kolaps je postal metafora za državo: vsi čakamo, nihče pa ne razmišlja, kako bi se dalo naprej.

Tudi sama sem preteklo poletje preživela nekaj ur v zastojih na poti proti morju ali Italiji. Seveda smo bili vsi v avtu živčni. A na koncu me je kolona pravzaprav navdušila. Tako očitno je pokazala, kam pripelje miselnost “pustimo, saj bo nekako šlo”.

Dolga leta večina ljudi živi v iluziji, da prihodnost stanuje drugje. Da so javni prevoz, trajnostna mobilnost, sodobna infrastruktura in urbani red oddaljene, eksotične in luksuzne teme (skratka: za Skandinavce). Da bo življenje večno teklo po istem tiru: vsak v svojem avtu, vsak sam, vsak s svojim tempom in svojimi pravicami. 

Mislili ste, da bo jutri isto kot danes. A prihodnost pride, tudi če tiščiš glavo v pesek. In ko pride, ne prinese nagrade za potrpežljivost, ampak neprijetne posledice cincanja in samozadostnosti brez podlage. 

Družbeni napredek je treba ves čas negovati. Treba je riniti naprej, posodabljati, vlagati, graditi, razmišljati dlje od naslednjih volitev. Ne gre samo za avtoceste in železnice. Gre za to, kam kot družba sploh želimo priti.

Slovenija je mlada država brez dolgoročne vizije. Nihče se zares ne vpraša, kakšni želimo biti. Po čem želimo biti znani? 

Kaj želimo postati čez pet, deset, trideset let? 

Kdo smo, ko ne stojimo v koloni?

Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje

Na večernem nebu zagledam letalo, ki vzleta. Zapušča Ljubljano. Svetleča pika se vzpenja z gromom, vsako sekundo je bolj oddaljena od tal. 

Prizor, ki se zdi vsakdanji, je v resnici poln upanja.

Na tleh ljudje hitimo domov, zlagamo posodo v pomivalni stroj, ugašamo računalnike, vlečemo domov vrečke iz trgovine. Vpeti smo v ritem vsakdana. A tam zgoraj se odvija nekaj drugega. Nekdo zapušča vse, kar je znano, in se podaja drugam.

Letala niso le stroji, ki premikajo ljudi od točke A do točke B. So simbol spremembe. Vsako letalo ima čisto svoj nabor zgodb: nekdo leti na novo delo, nekdo na dolgo pričakovano srečanje, nekdo na pobeg, nekdo domov, nekdo pa preprosto na oddih.

Ko gledam letalo v mraku, pomislim na skupno energijo potnikov v njem. Na njihova tiha pričakovanja, skrbi, radosti, sanje. Na dejstvo, da vsak vzlet pomeni droben začetek — čeprav bo morda pristanek povsem navaden. Vzlet je vedno trenutek, ko je nebo malo večje, kot je bilo prej.

Prevzame me upanje letala. Da je mogoče vzleteti. Da so zgodbe vedno v teku in nastajanju. Da se lahko še vedno začne znova, tudi če ne vem, kam točno pelje.

Letalo mi pove, da je mogoče oditi, a tudi priti. Včasih že samo zavedanje, da se stvari lahko premaknejo, prinese več olajšanja kot sam prihod na cilj. 

Kdaj pa kdaj se zazrem v nebo in si dovolim, da me nekaj tako preprostega spomni, da premik je mogoč. Čeprav ga na tleh jemljemo kot ustaljeno, je življenje vedno pripravljeno na vzlet.

Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje