Vsako leto me preseneti, kako malo je potrebno.
En sam sončen dan. Malce mehkejša svetloba. Rahlo toplejši zrak, ki ni več čisto zimski in še ni čisto pomladni. In nenadoma imam občutek, da je vse mogoče.
Ljubljana ima pozimi svojo težo. Le redko, pa še to za kratek čas, doživimo romantično zimo z razglednic in starih fotografij, ko sneg škripa pod nogami in so okna obsijana z zlatimi lučkami.
Ljubljanska zima je ponavadi zgolj vlažna, vztrajna siva mrena, ki se usede v kotlino in tam ostane kot nepovabljen gost, ki ne ve, kdaj je čas za slovo. Sivina ni le vizualna, je atmosferska. Prepoji plašče, se zavleče v kosti in, kar je najbolj zahrbtno, počasi barva misli v odtenke pepela.
V takšnih dneh se zdi, da se je mesto ustavilo v brezčasnem medprostoru, v meglicah in meglah. A potem pride tisti dan. Preobrat konec februarja, ko nebo nad Rožnikom odvrže siv plašč in zažari v jasni modrini. Ven pokuka prvi šibek, sramežljiv sončni žarek.
Opazujem to iz svojega vsakdana, iz ritma dela od doma, iz sprehodov po istih ulicah, ob istih blokih, mimo istih dreves. In vendar vse deluje drugače. Spremenila se je svetloba. In z njo, skoraj neopazno, tudi notranje razpoloženje.
Pomlad ima poseben talent: ustvarja iluzijo novega začetka, še preden se je karkoli dejansko začelo.
Kot rastline, ki svoje liste nezavedno obračajo proti viru svetlobe, se Ljubljančanke in Ljubljančani ob prvi sledi sonca zgrnemo na ulice. Nenadoma so terase ob reki polne, čeprav je zrak še vedno oster in zjutraj in zvečer potrebuješ volnen šal.
V mestu se zgodi kemična reakcija. Ljudje, ki smo še pred pol ure hodili s sklonjenimi glavami, zazrti v mokre tlakovce, zdaj dvigujemo obraze proti nebu. Naše oči so zaprte, ustnice pa razpotegnjene v rahlo odsotni nasmeh. To je trenutek, ko se cinizem, obvezna oprema številnih Ljubljančanov, stopi. Upanje postane otipljivo.
Ko sem bila mlajša, me je prehod iz zime v pomlad vedno zadel silovito. V zraku je bila električna napetost, ki je obljubljala, da se bo zgodilo nekaj usodnega. Čarobni napoj upanja, vznemirjenosti in prepričanja, da se mi bodo najpozneje poleti uresničile vse sanje.
V tistih letih je bilo upanje kot vihar na odprtem morju, silovito in neukročeno. Otoplitev je sprožila senzibilnost, s katero je bilo včasih težko sobivati. Vse je bilo mogoče, a hkrati je bilo le malo zgrajeno na trdnih tleh. Skoraj romantično v svoji lastni pretiranosti.
Bila je neka lepa lahkotnost v tem, kako me je v hipu prevzela ideja novega začetka. Vsako brstenje dreves je delovalo kot vabilo k spremembi. A preobrazba se ne zgodi s spremembo letnega časa, ampak s spremembo notranje pokrajine.
Danes na prve sončne žarke in prikupen ščebet ptic gledam z enakim veseljem, a hkrati drugače. Če je bilo moje mladostno upanje kot divje valovanje sredi morja, je danes bolj podobno plimi. Pride, napolni obalo in se spet umakne.
Ko se sprehajam po predpomladnem mestu in čutim toploto na licih, ni več potrebe, da bi se moralo zgoditi nekaj velikega. Dovolj je že, da se življenje počasi premika naprej, v malo svetlejšo smer.
Včasih se vseeno prikrade dvom: sem z ugašanjem nekdanje intenzivnosti izgubila tudi notranji žar? Se je ogenj, ki me je nekoč držal budno pozno v noč, spremenil v hladen pepel?
Ali pa je morda le dozorel iz razpršenega plamena v usmerjen snop svetlobe, ki manj išče potrditev v zunanjem svetu in ve, koga in kaj želi osvetliti v mojem lastnem.
Letošnja pomlad ne bo hlastava in vročična. Bo kot sončni žarek, ki po dolgi zimi končno ve, kam mora pasti, da zares ogreje srce.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje