Moje leto 2025 se zaključuje z utrujenostjo, ki se je nabrala skozi mesece in se ob koncu nenadoma zrušila name. Po decembrskem potovanju me je čakalo toliko osebnih in službenih opravkov, da sem imela občutek, kot da življenje zahteva poravnavo vseh odprtih računov hkrati. V službi nismo izpregli do zadnjega trenutka, ampak smo še tik pred božičem dorekali podrobnosti pomembnih projektov.
Ko se ozrem po odhajajočem letu, na prvo žogo izstopajo prav potovanja. V pol leta sem trikrat obiskala London, kar je popolnoma nadoknadilo primanjkljaj, ki sem ga čutila do tedaj. Vsakič se mi je zdelo, da sem mesto ujela v njegovem najboljšem letnem času: junija zaradi cvetočih parkov, septembra zaradi umirjenosti zgodnje jeseni in decembra zaradi razkošne praznične okrasitve.
Toda še bolj me je letos očaral Istanbul. Sveže, živahno in dišeče mesto, v katerem še živi duh pustolovščine — nisem prepričana, kdaj sem v EU nazadnje doživela kaj primerljivega. Želim se vrniti čim prej in ostati dlje, predvsem v azijskem delu mesta, ki še ni prišel na vrsto. Vikend v Sarajevu je bil predpoglavje Istanbula, kjer se je prvič odprla razpoka med vzhodom in zahodom, med nostalgijo in živim utripom sedanjosti.
Monako je bil po drugi strani tih in meditativen: uglajena kulisa, kjer je življenje videti popolnoma zlikano in brez razpok. Tam me je prevzela lepota vode v obliki morja, dežja in hotelskega bazena hkrati. Poletno Koroško je zaznamoval skupni čas z družino. Dala nam je blag, stabilen prostor za počitek in sprostitev. To potovanje je bilo zame eno redkih obdobij varnosti v letu, ko je bilo veliko stvari negotovih.
V Grazu in Kopru sem preživela le po en dan, pa vendar sta mi tudi ta dva izleta ogromno dala. Graz je bil eleganten in skoraj terapevtski v svoji predvidljivosti. V starem jedru Kopra me je očarala čarobnost slovenske obale pozimi. Bilo je tudi nekaj skokov v Trst in Milje, kjer strežejo odličen sladoled. Doživetja velike noči na Hrvaškemse spominjam, kot da sem še vedno tam, ob oljni gladini morja, delfinih in sončnih žarkih.
Moja kariera se je premaknila naprej. Dolga leta sem delala v ozadju, od česar ni bilo nobene koristi. Letos sem se kot kreativna direktorica bolj izpostavila na LinkedInu in TikToku z deljenjem znanja, izkušenj in primerov dobre prakse. Napisala sem toliko besedil, da sem jih kmalu nehala šteti: tako krajših člankov za internet kot daljših strokovnih vsebin za revijo Marketing Magazin, s katero sodelujem že dve leti.
Odprle so se nove priložnosti, hkrati pa sem na nekaterih področjih obstala. To me skrbi, saj nimam več vtisa, da je pred menoj neskončno časa, pač pa se zavedam (sicer neznatne) možnosti, da je lahko že jutri vsega konec. Vsaka zmaga se mi zdi krhka in napredek negotov. Lani je ob nenadni izgubi bližnje osebe in drugih preizkušnjah strmoglavil moj občutek osnovne varnosti in dobrobiti. Imam veliko podpore, tako da te misli niso več stalni podtok mojega vsakdana. A v drobnih, naključnih trenutkih se včasih vrnejo. Jeseni smo imeli smrt v družini, zato so prazniki že drugo leto zapored malce težki.
Ob koncu leta se oziram nazaj, da se lahko vprašam, kako naprej. Vstopila sem v drugo polovico tridesetih. Nisem v celoti tam, kjer želim biti, a obenem ne vem, kako naj bi to izgledalo. Zagotovo pa bo moja pot malo drugačna od večine ljudi, kot je bila tudi do sedaj.
Ogledujem si slike na svojih starih telefonih, osupla nad tem, kako polno lepote je bilo moje življenje. Še bolj barvito in dinamično kot danes. Vsakih nekaj let (ali celo mesecev) sem zamenjala okolje: svež vsakdan, prevetrene navade. Pogrešam to pestrost, radovednost in občutek, da me čaka še toliko odkritij.
Odrasla sem v dvojnem življenju, med dvema državama. Tuhtam, kako poustvariti te pogoje, da bodo združljivi z mojo trenutno situacijo in odgovornostmi. Bi spet nekaj mesecev letno preživela v tujini, kot sem leta 2018 in 2019? Ali pa gre za impulz loviti življenje, ki je minilo, in različice sebe, ki so se že zdavnaj razblinile?
Svoje življenje imam rada, ne želim vsega zamenjati. A hkrati ni dovolj. Manjka mi mesto, ki mi bolj odgovarja po kulturni in estetski plati. V tem, da sem se vsaj začasno pritrdila na takšen kraj, sem vedno našla zadovoljstvo. Antwerp, Sevilla, New York, Dunaj, Talin … Zadnje čase je ta del mene zapostavljen, kot da nisem povsem jaz.
Ko sem sama v velikem mestu, so občutki mešani. Po eni strani sem izpolnjena, ker je toliko za videti in doživeti. Uživam v urejenosti, infrastrukturi, kulturi, vljudnosti, hrani, vzdušju. Moja družina in prijatelji pa so daleč. Veselja nimam s kom deliti. In pravzaprav niti ni toliko za početi, razen da se brezciljno sprehajam, občudujem arhitekturo in vstopam v muzeje in trgovine. Nimam pristnega stika z okolico, nisem vpeta vanjo kot doma. Po dveh desetletjih se je to izpraznilo.
V mlajših letih me površinskost ni motila. Spoznavala sem ljudi, ki so prav tako skakali iz države v državo. Ta mimobežna poznanstva so opravila svojo nalogo v smislu, da so zapolnila čas in potrebo po družbi, vendar se niso ohranila. Danes je zame pomemben tudi občutek zasidranosti.
Eno lepših presenečenj tega leta je bila obnovitev nekaterih starih prijateljstev. Domačnost v pogovorih, kjer ni treba razlagati konteksta svojega življenja od začetka, mi je prinesla olajšanje, smeh in sproščenost. So prijateljstva res manj občutljiva na minljivost, kot se mi je zdelo? Seveda so bila naša srečanja drugačna kot prej, bilo je manj pričakovanj in več razumevanja. Ta občutek ponovne bližine mi je ostal v srcu kot nekaj dragocenega.
Letos sem uživala tudi v učenju novih veščin. Večkrat sem obiskala studio za oblikovanje, kjer sem delala z glino. Na začetku so imeli moji krožniki in sklede kakšno razpoko in slabše zglajene robove. Sedaj pa so že tehnično pravilni. V parfumeriji Fragonard v mestecu Èze na jugu Francije (blizu Monaka) sem se naučila ustvariti parfum. V Parizu pa sem na kuharski delavnici izpopolnila svoje veščine rezanja.
Te majhne, ročne stvari — glina, parfum, nož na kuhinjski deski — so me prizemljile. Dajale so občutek, da lahko nekaj oblikujem z lastnimi rokami, tudi če veliko večjih zadev še ostaja odprtih in neizrečenih. Prav tu, med premiki in zastoji, med lepimi trenutki in tesnobo prihodnosti, se je počasi izrisovalo vprašanje, kako naprej v letu 2026.
Ne zanašam se na to, da se bodo stvari uredile same od sebe. Verjamem pa, da pomaga, če jih spustiš v eter. Del mene si želi ostati. Drugi del si želi ponovno živeti v dveh, morda celo treh svetovih. Konec leta 2025 sem nekje vmes. Med lepoto, ki je bila, lepoto, ki je krhka, in lepoto, ki je še ne znam povsem oblikovati.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje