Januar je mesec novoletnih zaobljub, seznamov in tihega pregovarjanja s samim sabo. Mesec pogodb, ki jih pišemo v mislih: vstajala bom prej, jedla bom bolj zdravo, manj bom scrollala po telefonu, bolj bom živela “prisotno”, karkoli to že pomeni v svetu, kjer vsak ekran utripa kot svetilnik.
In potem pride tretji teden januarja.
Ali pa drugi.
Zaobljube se izmuznejo čez rob dneva kot kovanci iz preluknjanega žepa plašča: tukaj spustim trening, tam pozabim na meditacijo. Nekje vmes se znajde kos torte, ki se v trenutku nepazljivosti zazdi bolj nujen kot disciplina.
In vzklije tista znana misel: “Spet mi ni uspelo.”
A morda je vredno na to pogledati drugače.
Če si vsaj nekaj dni vstajal prej — to je nekaj, kar je obstajalo.
Če si bila en del januarja bolj prizanesljiva do sebe — to ni bilo zaman.
Če si brala malo več, hodila malo dlje … je to bilo resnično življenje in napredek.
Ni res, da se vse izbriše, ko sveža navada ne preživi koledarskega meseca. V telesu vedno nekaj ostane. Mikroskopska usedlina volje. Spomin, da si lahko drugačen. Vsaj malo, vsaj občasno.
In to je že nekaj.
V novem letu bom Meglice pisala v nekoliko počasnejšem ritmu. Namesto tedensko kot do sedaj jih boste odslej brali na dva tedna. Naslednja objava bo torej v nedeljo, 18. januarja 2026. Čas pošiljanja ostane enak: nedelja ob petih zjutraj.
Želim namreč, da Meglice ostanejo prostor, kjer se besedam ne mudi in kjer lahko misli pridejo do mene, namesto da jih lovim.
Meglice so zame hobi; sobica, kamor vstopim, ko želim misliti počasneje in sproščeno. Niso projekt, ki bi moral “nositi rezultate”. Drugje pa življenje teče v bolj ostrem toku in tam valovi merijo čas drugače. Med tema dvema vodama iščem ravnotežje, da nobena ne izgubi svoje resnice.
Če boste ostali z mano, bom vesela. Če boste brali počasi, še bolj.
Do naslednjič pa: delajmo, kar zmoremo.
Včasih malo manj, včasih malo več.
Včasih samo dovolj.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje