Tudi letos je prišlo na vrsto tradicionalno decembrsko potovanje v Pariz in London. Zamišljam si ga kot ritual: praznične lučke v mrazu, za katerega sem bila tokrat prvič dovolj toplo oblečena; dolgi sprehodi po bulvarjih, romanje v muzeje in galerije.
Občutek, da se leto zaključi z nečim lepim, četudi hitrim in gužvastim. Svetloba, ki vsakega decembra prinese obljubo sreče.
Letošnja novost je bila, da smo pot opravili v enem kosu namesto dveh ločenih potovanj iz Ljubljane. Najprej smo nekaj dni preživeli v Parizu, od tam pa smo se z vlakom Eurostar odpravili v London.
Naše potepanje je bilo močno kulturno podkovano, saj smo v enem tednu obiskali kar sedem muzejev in galerij. A v resnici potovanje ni bilo toliko o tem, koliko sem videla, temveč o tem, kako sem gledala in kaj se je pri tem spremenilo.
V Parizu smo bivali v istem hotelu kot lani. Ista kategorija sobe, isti razgled na Eifflov stolp. Ta kontinuiteta je bila zame nepričakovano pomembna. Takoj, ko sem skozi okno uzrla Eifflov stolp, sem se zavedla, da sem celo leto pogrešala ta pogled.
London je po drugi strani vedno nov. Tam namenoma vsakič izberem drug del mesta za bivanje. Toliko sosesk in mikrolokacij še nisem raziskala in prav to mi daje občutek, da me mesto še vedno čaka neodkrito in me kliče nazaj k sebi. Tokrat sem bila v Londonu tretjič v šestih mesecih in kljub temu nisem imela občutka ponavljanja.
Pred letom dni sem v objavi o decembrskem potovanju v London izrazila dve želji: da bi si spomladi ogledala cvetoče parke in da bi lahko mesto doživela sproščeno, brez neskončnega seznama doživetij in nakupov, stlačenih v par dni. Prvo željo sem si uresničila junija, drugo pa tokrat.
Razstave so bile dolgo eden glavnih razlogov za naša in moja potovanja. Nanje sem se odpravljala z visokimi pričakovanji. Verjela sem, da me postavitev, kombinacija del, svetlobe in prostora premakne, pusti sled. Nadejala sem se, da mi bodo razstave izostrile pogled na svet in da bo izkušnja več kot zgolj zapolnjen čas v tujem mestu, ko ne veš vedno, kam bi se dal.
A v zadnjih letih se med idealom in stvarnostjo odpira razkorak. Razstave, ki jih obiskujem v Parizu in Londonu, so prepolne. Gibanje po prostorih je naporno. Pogled na umetniška dela je okrnjen zaradi gneče. Namesto miru je prisoten stres. Namesto kontemplacije hitenje. Ne moreš se več ustaviti pred delom za več kot nekaj sekund, ne vidiš detajlov, ne moreš prebrati opisov. Umetnost gledaš skozi zaslone telefonov drugih ljudi.
V čem je potem poanta?
Tu sem se letos prvič ustavila in si priznala, da me to ne izpolnjuje več na enak način.
Prvi del: Pariz
Po pristanku z zamudo in vožnji do hotela v prometnih zamaških smo pohiteli v muzej Arts Décoratifs, kjer smo si ogledali razstavo ob stoletnici art decoja. Gre za eno mojih najljubših umetnostnih obdobij, zato sem bila še toliko bolj razočarana, ker me je razstava pustila hladno.
Razstava je bila nepregledna in nepovezana, saj so jo razdelili med več nadstropji. Posamezni eksponati so me sicer pritegnili (kolikor sem jih v gneči sploh lahko videla), kot celota pa se mi je zdela šibka. Bila je brez rdečih niti, ki bi povezovale manjše sklope, pa tudi vizualno je bilo vse zmešano. Pri dobrem dizajnu je jasno, kje naj se oko najprej ustavi in pot, po kateri naj oko potuje naprej. Razstava kot izdelek te vizualne hierarhije ni imela.
Zadnja velika razstava, ki sem jo videla pred tem, je bil Cartier v londonskem Victoria & Albert septembra. Ta me je navdušila s svojo brezhibno zasnovo in jasnostjo in je bila v mojem spominu še sveža, zato je bil kontrast res močan.
V Arts Décoratifs se mi je vseeno zdel vrhunski ločen del, ki je prikazal zgodovino vlaka Orient Express. Skozi vagone se obiskovalci nismo mogli sprehoditi, pač pa smo jih lahko opazovali le od zunaj, skozi okno. Ta premišljena postavitev je odsevala dejstvo, da je bil Orient Express svet, ki je bil vedno oddaljen in povprečnemu človeku nedosegljiv: včasih zaradi luksuza, danes pa zato, ker vsaj v nekdanji obliki ne obstaja več.
Razstave slikarja Johna Singerja Sargenta (1856-1925) v muzeju D’Orsay sem se še posebej veselila, saj sem tu in tam ujela kakšno njegovo delo, nikoli pa nisem bila na razstavi, posvečeni le njemu. Sargent se je rodil v ameriški družini, ki je bivala v Evropi, kjer je tudi sam preživel večino življenja. Nikoli se ni povsem vklopil v okolico. Bil je Evropejec, a tudi Američan. Bil je portretist visoke družbe v času, ko so takšne slike veljale za obrt, ne umetnost, ne glede na slikarsko veščino.
Njegovi portreti so imeli ceno približno 150 tisoč današnjih USD, potoval je in užival boemsko življenje, a umetniško priznanje je dočakal šele v starosti. Desetletja po njegovi smrti so ugledali luč sveta njegovi moški akti, zaradi katerih je na dela iz njegovega kanona mogoče pogledati drugače, bolj celostno.
Pogosto je na razstavah velikih umetnikov na ogled peščica najbolj znanih del, ostalo pa je srednja žalost. Pri Sargentu je bilo drugače: vsako delo zase je bilo vredno dolgega pogleda (a ta pogled zaradi gneče ni bil mogoč).
Sargentovo najbolj znano delo je portret z naslovom Madame X, na katerem je upodobil pripadnico pariške visoke družbe Virginie Gautreau. Slika je izzvala škandal, saj so se ljudje obregnili ob vsako podrobnost. Zgražali so se nad padajočo naramnico na prvi različici portreta, ki je nakazovala na pomanjkljivo moralo. Bleda polt jih je spominjala na truplo. Kritizirali so hladen in vzvišen izraz na obrazu ter držo telesa.
Sargent je zaradi slabega odziva na sliko zapustil Pariz, vendar je kasneje izjavil, da je bila Madame X njegovo najboljše delo. Tudi če ne poznaš ozadja, ima portret izjemen naboj, celo v prostoru, polnem Sargentovih drugih slik.
Kulturno romanje smo nadaljevali v Bourse de Commerce — Pinault Collection. Nekdanja pariška borza z mogočno kupolo iz 18. stoletja je danes razstavni prostor za zbirko sodobne umetnosti Françoisa Pinaulta, francoskega milijarderja in mecena (ustanovitelj konglomerata Kering). V arhitekturo stare borze je pred nekaj leti drzno posegel sloviti japonski arhitekt Tadao Ando in vanjo umestil masiven betonski valj.
Trenutno je na ogled razstava Minimal, ki združuje umetnike minimalizma od 60. let prejšnjega stoletja. To sicer ni ena izmed mojih najljubših smeri, vendar sem se v prostorih stare borze počutila sproščeno in se bom naslednjič z radovednostjo vrnila na drugo začasno razstavo. Gre za enega redkih prostorov v središču Pariza, kjer človek lahko diha in se giba neobkrožen z množico. Kjer je Tadao Ando, je tudi zen.
“Money is the McMansion in Sarasota that starts falling apart after 10 years. Power is the old stone building that stands for centuries.” — Frank Underwood, House of Cards
Še bolj kot sama umetnost me je pritegnila povezava s Pinaultom, enim najbogatejših ljudi na planetu. Borza, ki je bila nekoč namenjena trgovanju, zdaj hrani drugačno obliko kapitala — kulturnega, s čimer je postala prostor imena. Nič ne deluje bolj prestižno kot ime, vklesano v kamen. A kapital se je v resnici zgolj preoblekel: iz trgovanja v zbiranje, iz dobička v dediščino.
Sveže odprt Fondation Cartier v prvem okrožju je bil drugačen užitek. Nov, sijoč, premišljen. Muzej je deloval kot celostna instalacija, saj sta vsak prehod med nadstropji in premikanje po prostorih odkrila nove kote gledanja večjih umetnin. Še posebej sem se razveselila dveh slik kitajske slikarke Hu Liu (胡柳), ki je ena mojih najljubših sodobnih umetnic.
To je bil edini muzej z možnostjo izposoje zložljivih stolov za tiste, ki se želijo res zazreti v eksponate. Majhna, a pomembna gesta. Tam sem začutila, da je nekdo razmišljal o obiskovalcu.
Muzej Marmottan Monet je, kot pove že ime, znan po eni najboljših zbirk Monetovih (1840-1926) del. Razmišljanja o obiskovalcu je bilo tu manj, od osornega varnostnika na vhodu do tega, da ključnih del v muzeju sploh nismo našli.
Iz pritličja smo se povzpeli v zgornja nadstropja v vznemirljivem pričakovanju Monetovih lilij. Hodili smo iz sobe v sobo in si ogledovali slike drugih slikarjev, bil je celo del, posvečen cerkveni umetnosti. Moneta pa nikjer — precej neobičajno za muzej, ki je po njemu poimenovan. Je možno, da so celotno zbirko začasno posodili drugemu muzeju?
Na koncu sem se obrnila na uslužbenko, ki je razkrila, da je Monet v kleti, vhod pa je na koncu začasne razstave oziroma skozi trgovino, kjer ga sama ne bi nikoli iskala. V muzeju ni nobenih oznak, da klet sploh obstaja.
Če so bila zgornja nadstropja nabito polna obiskovalcev, ki smo vsi iskali Moneta, je bila klet skoraj prazna. Monetova dela so vedno boljša, ko so razstavljena v skupini, in tu se je muzej res izkazal: polkrožen prostor, ki te povabi, da ostaneš, če si ga že uspel odkriti.
Čeprav smo si v Parizu pogledali precej priznane sodobne umetnosti, je bilo pri Monetu očitno, zakaj so njegove slike prestale preizkus časa in postale legendarne. To je bil čisto drug nivo. Njegovi božanski odtenki sivke so ostali z mano.
Drugi del: Eurostar
Eurostar je hitri vlak med Parizom in Londonom prek podvodnega tunela. Priljubljen meme je, da si ljudje predstavljajo, da bodo med vožnjo skozi okno opazovali ribe in ostalo morsko življenje. Iz prve roke lahko potrdim, da uporabniške izkušnje žal niso zasnovali na ta način. Še več: tudi pogled na pokrajino, ko vlak vozi po Franciji, ne bi mogel biti bolj dolgočasen.
Vožnja z vlakom je vseeno super. Doseže največjo hitrost 300 kilometrov na uro, je prijeten in prostoren, stranišča so čista. Enako ne bi mogla reči za Eurostar postajo na pariški Gare du Nord, ki je absolutni kaos. Na ženskem stranišču ni bilo mila, vode in obešalnih kljuk za torbico in plašč. Ker greš v Londonu takoj ven iz postaje, je treba prehod čez mejo opraviti že v Parizu. Ogromna gneča, nepregleden postopek, varnostni pregled prtljage. Oddahnili smo si, ko smo končno prišli na vlak.
Tretji del: London
Prehod iz Pariza v London je bil nenavaden, saj gre za dva nasprotna pristopa do uporabe mestnega središča. Medtem ko je center Pariza še vedno namenjen Parižanom, ki tam živijo, delajo, se družijo in nakupujejo, je center Londona igrišče za bogate in turiste. V starih pasažah Londona domujejo luksuzni butiki, v pasažah Pariza pa trgovinice s starinami in knjigarne. London je bolj prefinjen in urejen, kar naredi vtis name. A vsakič pomislim tudi, da gre za pravljico.
Če smo po prihodu v Pariz pohiteli h kulturi, smo londonski del začeli bolj posvetno in ležerno, v enem od starih hotelov v Mayfairu, ki strežejo klasičen angleški afternoon tea z malimi sendviči in kolači. Obožujem hotele, ki jemljejo resno svoje cvetlične aranžmaje in živo glasbo. Pianist je z živahnim tempom povezal vzdušje in pogovore, hišni božični čaj pa je bil najboljši do sedaj.
V National Portrait Gallery so po začasni razstavi slikarke Jenny Saville, ki sem jo videla septembra, postavili na ogled dela fotografa Cecila Beatona (1904-1980). Beaton mi je znan še iz mojih modnih časov, saj je bil tesno povezan z revijo Vogue.
Omenila sem že, da se National Portrait Gallery odlikuje po povednih spremnih besedilih. O Beatonu se je med vrsticami dalo razbrati, da je bil zdrahar, ki se je z vsemi skregal. Trpel je zaradi občutka manjvrednosti, ker ni bil rojen kot aristokrat, ampak “le” v višji srednji razred. Vsakogar je bil pripravljen izkoristiti za vzpon po družbeni lestvici. Eden od številnih primerov je Greta Garbo, ki je pristala na fotografiranje po treh desetletjih poznanstva, ko se je po uspešni karieri že umaknila v zasebnost. Beaton pa je fotografije takoj prodal Vogue.
Čeprav je znan po fotografijah dam iz visoke družbe in zvezdnic, se mi Beaton ni zdel posebej pronicljiv portretist. Manj se je ukvarjal z značajem in sporočilnostjo posameznikov, pač pa je bil bolj nadarjen za ustvarjanje bogatih ozadij in igranje s tkaninami in materiali. Ko je kasneje v življenju zaplaval v filmske vode, je prejel dva oskarja za kostumografijo in nominacijo za scenografijo.
Beatonove ženske imajo podoben izraz na obrazu in izgledajo podobno, ob čemer sem se v mislih vrnila k širini portretov Johna Singerja Sargenta, ki smo jih občudovali v Parizu. Čeprav je bila fotografija Beatonov medij, so Sargentovi slikarski portreti precej bolj fotografski v smislu ujemanja odločilnega trenutka (decisive moment — Henri Cartier Bresson). Beatonovi portreti pa spominjajo na dolgotrajno statično poziranje, kot smo vajeni na slikah starih mojstrov.
Naslednji dan smo si v Tate Britain ogledali razstavo še ene fotografinje, Lee Miller (1907-1977). Običajno je omenjena skupaj z dolgoletnim partnerjem, precej bolj znanim fotografom Manom Rayem. Na začetku njune zveze, ko sta skupaj ustvarjala v predvojnem Parizu, je bila Lee Miller znana kot njegova pomočnica. V zadnjih letih pa se več govori o tem, da si je Man Ray prilastil precej njenih tehnik in del, zaradi česar sta se večkrat prepirala.
Fotografski opus Lee Miller mi je bil všeč, najbolj pa me je prevzela vsestranskost te umetnice. Vse, česar se je lotila, ji je šlo odlično. Bila je model, fotografirala je vsakdan, se ukvarjala s tehnikami razvijanja v temnici, prešla v fotografiranje mode in potovanj, med drugo svetovno vojno pa je postala suverena avtorica vojnih reportaž, ki jih je objavljal Vogue. Danes si je neverjetno predstavljati, da bi modna revija dala prednost takšnemu materialu — je pa res, da ga vidimo povsod na internetu in so modni mediji bolj dobrodošel odklop od realnosti.
Čas, preživet v vojni Evropi, je Lee Miller negativno zaznamoval, zato se je po drugi poroki z angleškim aristokratom umaknila iz umetniških krogov, se posvetila kuhanju in razvijala nenavadne recepte, ki bi danes zagotovo postali viral na TikToku.
Ob vsej kulturi in neskončnih sprehodih so bili eden mojih največjih užitkov kavni napitki, ki so bili v obeh hotelih na voljo ves dan. To majhno, vsakdanje razkošje je delovalo kot protiutež frenetični okolici in zahtevnosti obeh prestolnic. London in Pariz včasih znata ustvariti otočke miru tudi tam, kjer jih ne pričakuješ. Presenetil me je zajtrk na terasi hotela sredi decembra, med oglašanjem galebov.
Hrana je v teh dveh mestih zgovoren kontrast. V Parizu je bila bogata in težka: klasične francoske omake, čebulna juha s kruhom, okusi, ki te za trenutek ustavijo. V Londonu pa je bila hrana živahna, razpršena kot mesto samo, polna raznolikih vplivov. V Parizu me je zabavala gastro ponudba na božičnem sejmu v parku Tuileries. Seveda je vsaka druga stojnica ponujala francoske sire v različnih agregatnih stanjih. Vonji so bili izraziti, skoraj agresivni; neprijetno in hkrati vabljivo. Londonske ulice pa je odišavil tisti znan, blag in pomirjujoč vonj po indijski hrani.
Vsako leto opazim, da Pariz z vso svojo lepoto ne zna živeti brez slabe volje in kaosa. Ali to pomeni, da je avtentičen in iskren? Ko pridem le za nekaj dni, mi kar prija uglajenost Londona z manj trenji. Trgovine v obeh mestih se razlikujejo po vljudnosti storitve, a so dosledne v enem: povsod dobiš lepo vrečko. Detajl, ki veliko pove o tem, kako se vsakdan spremeni v estetsko izkušnjo.
Ob tem je naša doživetja v obeh mestih jasno podčrtal kapitalizem. Najprej v kulturi: muzeji in galerije ne omejujejo števila obiskovalcev, posledica pa je izkušnja, ki je bistveno slabša kot nekoč. Umetnost postane prehodna, fragmentarna, bežna in nepomembna v primerjavi z zaslužkom. Velike razstave so predvsem komercialni dogodek, ne več kulturna izkušnja. Ironično je, da je metro v konici lahko manj natrpan kot razstavni prostori, ki naj bi bili namenjeni zbranemu pogledu in miru.
V Londonu se je imperativ prodaje pokazal še v eni obliki: v barih in restavracijah je bilo osebje skoraj vsiljivo v nenehnem preverjanju, ali želimo naročiti še kaj, in v spraševanju, ali želimo že poravnati račun, čeprav je bila miza rezervirana še za dolgo.
Razstave bom še obiskovala, a se bom pogosteje ozrla k manjšim, manj znanim in manj obleganim prizoriščem. Morda bom kakšno razstavo tudi izpustila, čeprav s težkim srcem. Okusi se spreminjajo. Način gledanja tudi. Občutek, da moram vse videti, se počasi umika dovoljenju, da česa ne vidim.
Med vsem tem se mi je zdelo nenavadno biti cel teden odsotna. Življenje doma se ne more povsem ustaviti, tudi če ga za hip zapustiš. Ta misel se je vračala tiho, a vztrajno.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje