Ko prijatelji prvič pridejo na obisk k meni in vidijo, da nimam televizorja, se začudijo. “Kako to, kako pa potem spremljaš serije in dogajanje?” Ravno to je poanta: ne spremljam teh stvari.
Aktualni dogodki me ne zanimajo dovolj, da bi jim vsak dan posvečala uro ali dve ali da bi pustila teči poročila v ozadju med kuhanjem večerje. Že zdavnaj sem ugotovila, da novice poslabšajo moje razpoloženje. Namesto občutka obveščenosti me prevzame nemoč: vsa ta katastrofična dogajanja brez možnosti, da karkoli spremenim. V tem primeru se zaščitim z izbiro nevednosti.
Ker delam v marketingu, so mi resničnostni šovi fascinantni kot format, vzorci in formule, ki pritegnejo širok spekter gledalcev in sprožijo visok engagementna družbenih omrežjih. Ko jih gledam, pa se počutim slabo, kot da bi jedla mastno in postano hrano1.
Slovenska TV produkcija gre mimo mene kot tuj jezik, za katerega nisem nikoli kupila učbenika. Kot urbana, zaposlena ženska v 30. letih nimam vtisa, da sem del ciljne skupine za karkoli, kar ponujajo domače televizije.
Tudi tuje serije in filmi niso prioriteta. Moj vsakdan poka po šivih: delo, celotna skrb za dom in gospodinjstvo, šport, opravki, druženja, knjige, ustvarjanje tega novičnika in še kakšen hobi za povrh. Za vse to potrebujem ogromno energije, zato zgodaj hodim spat. To pomeni, da zvečer zmanjkata tisti dve uri za sprostitev ob filmih in serijah. Ogledam si dve seriji letno, običajno pri starših, ko čuvam psa.
Ali televizija še vedno pomeni središče doma, kot je to veljalo za generacijo mojih staršev? Zame je odgovor očiten: ne. Moj vsakdan ima več kot dovolj vsebin brez televizije. Vseeno pa mi je občasno prav prijetno, ko za spremembo pogledam kakšen film. Ampak to je bolj izjema kot pravilo … in ravno zato še toliko bolj sladko.
1 Tu imam v mislih šove, kjer vrhunec predstavlja seks ali pretep pred kamerami. Realityji na določeno temo, npr. ples z zvezdami, so lahko zelo šarmantni.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje