Ferrari je predstavil električni avto, internet pa se je odzval, kot da so v Maranellu čez noč prepovedali zvok motorja, usnjene rokavice in dramatično speljevanje.
Ne govorimo o razočaranju tipa “hm, oblika mi ni všeč.”
Govorimo o čustvenem zlomu v komentarjih. 💔
Ravno tu postane zgodba zanimiva za marketing. Ferrari v tem trenutku ni samo avtomobil, ampak simbol: zvok motorja. Vonj bencina. Fantazija hitrosti. Status. Otroške sanje v odrasli davčni kategoriji.
Ko znamka spremeni tehnologijo, se pri nekaterih sledilcih ne sproži racionalno vprašanje: “Je ta izdelek dober?” Vprašajo se: “Kaj to pove o meni, če mi je všeč?”
To opažamo povsod. Pri telefonih, računalnikih, avtomobilih … V Enaa trgovina to vidimo celo pri gospodinjskih aparatih, čeprav tega nihče ne želi priznati. 😀
Ko se izdelek premakne iz stare paradigme v novo, se del publike upira izgubi identitete.
Zato specifikacije same po sebi ne prodajajo spremembe. Lahko napišeš: več navora, tišja vožnja, nova platforma, boljši izkoristek. Ampak če publika v glavi sliši: “To ni več pravi Ferrari,” imaš težavo, ki je ne reši tabela.
Ko ljudem razlagaš, zakaj kupiti indukcijsko ploščo, robotski sesalnik, električno kolo, prenosnik z umetno inteligenco ali pač Ferrari, v resnici razlagaš prehod iz “tako sem vedno delal_a” v “morda je čas, da poskusim drugače”.
Ta prehod je pogosto bolj čustven, kot si priznamo.
Ferrari je samo naredil to, kar dobre znamke prej ali slej naredijo: testiral je, ali je njegova znamka močnejša od nostalgije.
Komentarji kažejo, da bo to še zabavno gledati.
Prvotno objavljeno na Eva Domijan Linkedin
