Dolgo sem imela strogo mnenje o sanjah. Ne o tistih ponoči, ampak o sanjah, ki te zadenejo sredi dneva in se jih ne moreš otresti. Zdelo se mi je, da nima smisla govoriti o njih, če hkrati ne delaš korakov, da bi postale resničnost. Morda je na to vplival sodoben diskurz o osebnem razvoju, v katerem so sanje pogosto zvedene na nivo projektov, strateških ciljev ali tržnih ambicij, ki jih je treba doseči z neomajno samodisciplino in odločnim načrtovanjem.
Kasneje sem v procesu dela na sebi spoznala, da imajo sanje vrednost zase, tudi če se nikoli ne uresničijo. Sanje niso končne destinacije, temveč signali, da določen del našega bistva še ni zaživel. Ameriški psiholog James Hillman je to imenoval “teorija želoda” (acorn theory) — ideja, da vsak od nas pride na svet z edinstvenim vzorcem, s klico tistega, kar nam je usojeno postati, podobno kot želod v sebi nosi celoten načrt za hrast. Ko te klice ignoriramo, ne izgubimo le cilja. Izgubimo občutek, da smo na svoji strani.
Kot deklica sem sanjala o tobaku, natančneje o Real Fábrica de Tabacos v Sevilli. Obsedena sem bila z Bizetovo opero Carmen (1875) in v mislih sem nenehno hodila po zadušljivih prostorih, kjer so cigarreras z rokami zvijale liste tobaka.
Leta 2019 sem na krilih otroških sanj končno priletela v Sevillo. Prva stvar, ki sem si jo ogledala, je bila lokacija tovarne cigaret, ki je nekoč zares obstajala. To poslopje (ogromen neoklasičen monolit, nekoč druga največja zgradba v Španiji) je od leta 1950 sedež Univerze v Sevilli. Nekdanje tovarniške prostore danes preveva intelektualni duh. A zgradba še vedno stoji kot opomin na nekaj, kar me je poklicalo, še preden sem sploh razumela, kaj to pomeni.
Kot otrok sem sanjala o življenju v sončni, starosvetni Sevilli in kot odrasla sem uresničila ta vzgib. Pomenljivo je, da je bil mesec v Sevilli zaključek mojega obdobja prehoda iz mlade odrasle v polno odraslost. Po potovanju sem se vrnila v Ljubljano, kjer sem živela s starši. Nekaj mesecev kasneje sem se preselila v svoje stanovanje in začela živeti odraslo življenje z vsemi odgovornostmi in seveda tudi svobodo.
Moja otroška obsesija s Carmen se je z leti spremenila. Danes se mi zdi sporočilo opere grozljivo: zgodba o ženski, ki je preveč privlačna in svobodna, da bi smela živeti; zgodba o moškem, ki svojo posestniško željo zamenjuje z ljubeznijo in jo na koncu umori. Glasbeno pa Carmen zame ostaja popolno delo. Njene švigajoče note, ki jih povzdiguje matematična pravilnost, se svetijo kot kapljice vode pod sončnimi žarki.
Habanera, najbolj znana arija iz opere, ki so si jo izposodile neštete reklame in filmi, me zaradi te prežvečenosti nikoli ni potegnila vase. Poleg tega v svoji kromatiki že nosi slutnjo tragedije, napoved smrti in neizbežnosti usode. Habanera se je zaradi svoje vseprisotnosti iz arije spremenila v kulturni rekvizit. Walter Benjamin bi se morda strinjal z mano, da je izgubila avro: ko umetnino lahko reproduciraš neskončnokrat, izgubi svojo enkratnost, svojo oddaljeno “svetost”. Benjamin je sicer imel v mislih predvsem vizualno umetnost in njen original, ampak ali ne drži to tudi za glasbo?
Veliko bližje mi je Seguidilla (Près des remparts de Séville), arija, v kateri Carmen vabi Don Joséja na ljubezensko srečanje v krčmi svojega prijatelja Lillasa Pastie na robu mesta. Seguidilla je vabilo v življenje, polno upanja in optimizma, občutek, da se prihodnost široko odpira pred teboj. Zaradi te arije so bile moje otroške sanje o Sevilli neločljivo povezane z idejo, da bi v predmestju odprla lokal, poimenovan Lillas Pastia. Ta namišljena sodobna krčma (ki bi najverjetneje bila bar z andaluzijskimi tapasi in vinom, z logotipom v “condensed” neserifni pisavi) je zame predstavljala kraj, kjer ne bi bila v prilagajanju, preživetju ali obrambi, ampak bi preprosto pripadala.
Ko sem sanjala, da bom živela v tujini, se mi je zdelo samoumevno, da to pomeni preseliti se za stalno in za vedno ostati tam. Opogumljena s to mislijo sem naredila premik v London in se znašla v dilemi, ko sem se že čez nekaj let vrnila v Slovenijo. Ali je to pomenilo, da sem svoje sanje opustila in pravzaprav zavila v napačno smer? Ali pa je tudi začasno življenje v tujini pomenilo, da sem sanje uresničila?
Za Sevillo je bil odgovor jasen, ko sem jo obiskala naslednjič, za nekaj dni, med potovanjem po Andaluziji leta 2022. Imela sem občutek, da sem se vrnila v domač kraj, hkrati pa, da sem že izčrpala vse njegove možnosti. Čez nekaj let se je želja vrnila. Danes ponovno sanjam o pogledu na pastelne vrstne hiške četrti Triana z nasprotnega brega reke, v mehki in razpršeni svetlobi zlate ure.
Najbolj nenavadno pri vsem je, da so uresničene sanje tišje, kot sem si predstavljala. Ne spremlja jih ognjemet, ampak delujejo bolj kot potrditev: aha, to je res bil moj glas.Življenje se je nadaljevalo, kot da se ni zgodilo nič posebnega, čeprav se je v resnici zgodilo nekaj usodnega. Z vsakim uresničenim drobcem postane jasneje, da sanje niso samo ena vrata, ki jih odpreš in si potem rešen.
Poleg življenja v tujini sem poskusila uresničiti tudi številna druga hotenja, a sem pogosto podcenila ovire in prehitro izgubila zagon. Na koncu sem marsikaj naredila celo popolnoma obratno, kot so bile moje sanje. Izbrala sem stabilnost z manj prostora za “morda”, samo še za “treba”.
Občasno se vprašam: sem se s tem odpovedala pomembnemu delu sebe? Ali pa je to, kar sem na koncu zares naredila, bila moja dejanska želja? Sem odrasla in prilagodila pričakovanja na realen nivo ali sem se samo navadila, da si ne želim preveč?
Avtorica Bronnie Ware, ki je delala kot medicinska sestra v paliativni oskrbi, je v svoji knjigi The Top Five Regrets of the Dying zabeležila najpogostejše obžalovanje umirajočih: “Želim si, da bi imel pogum živeti življenje, zvesto sebi, ne pa življenja, ki so ga drugi pričakovali od mene.” Ljudje torej ne obžalujemo pomanjkanja “uspeha”, temveč pomanjkanje integritete. Ne boli nas, da nismo bili dovolj izjemni. Boli nas, da nismo bili dovolj svoji. Ob tem stavku se mi pred očmi naslika Sevilla, dokaz, da sem v nekem trenutku imela pogum slediti rdeči niti, ki je bila samo moja.
Psihologija ta občutek razloži z drugačnim jezikom. Raziskovalci razlikujejo med tremi tipi jaza: dejanskim jazom (kdo smo zdaj), pričakovanim jazom (ought self: kdo bi morali biti glede na dolžnosti) in idealnim jazom (kdo bi si želeli biti: naši upi, sanje in ambicije). Ugotovitve kažejo na močno asimetrijo med temi tremi tipi. Ljudje hitreje in lažje razrešimo obžalovanja, povezana s pričakovanim jazom (npr. napake pri delu, kršitve pravil), medtem ko obžalovanja, povezana z idealnim jazom, znajo ostati z nami dlje.
Pričakovani jaz je povezan z občutki krivde, napetosti in “moralnega dolga”, medtem ko opustitev lastnih nagibov ponavadi ostane neopažena s strani okolice. Nihče nas ne kaznuje, če nismo napisali knjige, o kateri smo sanjali, ali če nismo potovali, razen naše lastne notranjosti. Tako kamin mojih otroških fantazij še gori. Carmen v moji domišljiji ni bila opera, ampak atmosfera. Estetika prihodnosti, kjer je življenje toplo, počasno, svetlo. Kjer obstajajo reka, starinska arhitektura in poldan, ki traja predolgo. Ko danes razmišljam o svojih sanjah, ugotovim, da si moj idealni jaz ni želel samo Seville (kot mesta). Želel si je življenja brez občutka stalne obrambe.
V jungovski analitični psihologiji je proces individuacije (postajanje tistega, kar v resnici smo) osrednja naloga človeškega življenja. Ljudje z zadušenimi sanjami trpijo bolj kot tisti brez sanj, ker sanje nosijo resnico o tem, kdo smo, in nakazujejo potencial, ki pritiska na mejo zavesti. Tisti, ki sanj nimajo, živijo v stanju nekakšne “blažene nevednosti”, medtem ko tisti z zadušenimi sanjami čutijo prisotnost nečesa, kar bi moralo biti, pa ni. To je “tragična vrzel” — prostor med realnostjo in tistim, kar vemo, da je možno.
Neizživete sanje se ne razblinijo, ampak se po Jungu umaknejo v “senco” in se vračajo kot nemir. Pri meni se to včasih pokaže kot nostalgija po nečem, česar nikoli nisem zares izkusila. Drugič se izpostavi kot dvom: kaj pa, če sem izbrala napačno pot? Nemir ne prinaša jasnega odgovora, ampak bolj zavedanje, da del mene, ki se ni postaral skupaj z mano, še čaka in še vedno verjame v prihodnost.
Morda pa sanje niso vedno “navodilo za pot”, temveč kompas. In včasih kompas ne vodi do cilja; vodi do neke druge verzije odraslosti, kjer dobiš isto (lepoto, svobodo, ritem, sonce, estetiko) v drugih oblikah. Imela sem pogum prehoditi pot od otroške fantazije do odrasle realnosti, ne da bi pri tem izgubila stik z obema. Svoj želod sem posadila v resnično zemljo.
Psihologinja Lindsay Gibson je v knjigi Ne bodi, kar nisi zapisala nepričakovano misel: “Želje, tako kot otroci, sovražijo, da jih zanemarjate, in to vam bodo vedno dale jasno vedeti.“ Sanje imajo svojo lastno časovnico. Ne spoštujejo našega urnika, ne razumejo našega “zdaj ni pravi trenutek” in nimajo potrpljenja za odrasle izgovore, kot so obveznosti, kredit za nepremičnino, ugled in “zrelost”. A čeprav nas notranjost dosledno opominja na naša najgloblja hrepenenja, se ljudje pogosto vedemo ravno obratno od svojih sanj.
Filozofski okvir eksistencializma nudi ključno razumevanje, zakaj. Jean-Paul Sartre in Martin Heidegger sta raziskovala koncept avtentičnosti kot odgovornosti do lastnega obstoja. Sartre je trdil, da je človek obsojen na svobodo in da se skozi svoje izbire nenehno ustvarja. Ko se odpovemo svojim sanjam v zameno za varnost ali družbeno odobravanje, vstopimo v stanje, ki ga Sartre imenuje “slaba vera” (mauvaise foi).
Slaba vera je oblika samoprevare, kjer se posameznik pretvarja, da nima izbire, in svoje delovanje opravičuje z zunanjimi okoliščinami, namesto da bi sprejel odgovornost za svojo svobodo. To vodi v tesnobo (angst), ki ni simptom bolezni, temveč klic k avtentičnosti. Sanje v tem smislu so resnica o tem, kdo smo, ko nismo v stanju obrambe ali preživetja.
Heidegger je avtentičnost povezal z zavedanjem lastne minljivosti. Samo skozi zavedanje smrti lahko posameznik vodi resnično avtentično življenje, saj razume omejenost časa. Večina ljudi živi v stanju neavtentičnosti, kjer se izgubijo v anonimni javnosti, ki narekuje, kaj se spodobi in kaj ne (das Man). Ko ignoriramo svoje sanje, se podredimo kolektivnemu, s čimer izgubimo občutek integritete in postajamo tujci sami sebi.
Ni naključje, da to objavo pišem na začetku leta. Januar ima poseben značaj: koledar se resetira, človeku pa je še vedno težko biti človek. Na tleh je sneg, čist in hladen, kot nepopisana stran v beležnici. Hkrati pa je januar mesec, ko je življenje tišje kot običajno, in prav zato se bolj jasno slišimo. Ko je manj zunanjih ciljev, več notranjih vprašanj priplava na površje.
Avtorica in jungovska analitičarka dr. Clarissa Pinkola Estés v svojem delu Ženske, ki tečejo z volkovi opozarja na odločilen trenutek v srednjih letih, ko se mora posameznica odločiti, ali bo zaradi propadlih sanj postala prežeta z grenkobo ali pa bo te izkušnje uporabila kot rodoviten kompost za novo rast. Ne obstaja življenje brez izgube in odpovedovanja, brez neizpolnjenih različic sebe. Vprašanje je samo, kaj naredimo s tem.
Verjela sem, da je za sanje treba imeti pravo starost, pravo priložnost, pravo energijo in pravo obdobje. Da se nekatera vrata odprejo samo enkrat in če takrat ne vstopiš, se za tabo zaprejo z dokončnim zvokom. Danes menim, da je to zmota odraslosti. Poti se ne zaprejo, samo postanejo težje. In ravno to nam vzame pogum: dejstvo, da bo treba vztrajati dlje, kot smo predvidevali.
Včasih sem ovire razumela kot znak, da sanje niso zame. Zdaj pa vem, da ovire ne sporočajo, da je nekaj nemogoče, pač pa le to, da je resnično: del življenja, ne fantazije. In prav to je bistveno: sanje v resnici ne ponujajo lahkotnosti, ampak gre za zmožnost, da si prizadevaš tudi takrat, ko se lahkotnost razblini.
Kot sporoča Jung, namen individuacije ni popolnost, temveč celovitost. Biti celovit pomeni sprejeti sanje kot del svoje resnice, ne glede na to, kako neprijetne ali nepraktične se zdijo v svetu preživetja in obrambe. Ko končno nehamo bežati pred svojo ranljivostjo in sprejmemo klic svojega notranjega želoda, najdemo pravo smer. To je tisto, kar na koncu zares šteje: ali smo imeli pogum biti na svoji strani.
Lokal Lillas Pastia verjetno nikoli ne bo stal v predmestju Seville. A vsakič, ko izberem svojo resnico pred prilagajanjem, vsakič, ko si upam biti na svoji strani, odprem njegova vrata v sebi.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje