Prejšnji teden sem si v ljubljanski Drami ogledala predstavo Zdravnica. Zgodba sledi zdravnici, ki zaradi etično kompleksne odločitve postane tarča javnega linča.
Kar se začne kot strokovna dilema, se razraste v medijsko gonjo, poplavo mnenj in sodb, kjer vsak mimoidoči nenadoma postane moralni razsodnik.
Podton predstave me spremlja še dolgo po zaključku: kako lahkotno mnenja vzniknejo v času interneta in kako redko premislimo, kaj z njimi počnemo.
Danes mnenja ne samo imamo, ampak jih moramo imeti. O vsem. Takoj. Glasno. V formatu, ki je všečen istomislečim, klikabilen, viralno nastrojen.
Diplomacija? Mrtva.
Dvom? Sumljiv.
Tišina? Greh.
Zadržati mnenje zase postaja izgubljena umetnost. Zadržati ne zato, ker se bojiš izraziti. Ampak ker imaš širino. Ker razumeš, da so mnenja individualna. Zato razdružujejo prej kot združujejo. Niso mostovi, ampak barikade.
So mnenja res najpomembnejše, kar premoremo, da bi jih morali nenehno tlačiti v prvi plan?
Včasih je največji izraz moči, da se odmakneš od potrebe imeti mnenje. Da se ne vpletaš v vsako debato. Da se ne počutiš vedno poklicanega nekaj reči. Da ne komentiraš vsake novice, vsake traparije, vsake krivice.
Ne zato, ker te ne gane, ampak ker si izbrala, na kaj se osredotočaš. Ker razumeš, da zgražanje na Instagramu ne spreminja ničesar. Da je pogosto le refleks nemoči. In da lahko te sile preusmeriš drugam: v ustvarjanje, v bližino. V tisto, na kar lahko vplivaš.
Nekateri menijo, da je odmaknjenost odraz privilegija. Drži. Ampak včasih je tudi modrost.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje.