Tisto pomlad pred sedmimi leti sem sprejela odločitev, ki jo danes prepoznam kot eno najpametnejših življenjskih potez: postavila sem se v bližino lepote in obrestovalo se mi je. V Sevilli se je moj notranji svet poravnal, konflikt z zunanjim svetom pa je izginil. Mesec fotografiranja, lovljenja popolnosti, pozornosti, estetike, uživanja. Sevilla je v meni sprožila srečo take vrste, ki se nikoli več ni ponovila.
Kot sem že omenila v prejšnji objavi, sem od otroštva sanjala o življenju v Sevilli in kot odrasla sem si uresničila to željo. V mestu sem pristala na začetku marca, ravno v času cvetenja pomarančevcev. Azahares, omamno dišeči cvetovi tega drevesa, na začetku pomladi naparfumirajo andaluzijske ulice. Trgovinice z dišavami prodajajo ta vonj ustekleničen, a se zdi neulovljiv in neprimerljiv z resničnim doživetjem. V Španiji imajo tudi mehčalce za perilo s tem vonjem, še en poskus udomačiti izjemno stvar. Paziti sem morala, da nisem stopila na sadeže, ki so jih bila polna tla; ob katedrali je stal ogromen kontejner s pomarančami, ki so jih ljudje odnašali s seboj.
Živela sem v četrti Santa Cruz (osrčje turizma) v majhni temni garsonjeri v stari hiši. Kot je značilno za andaluzijske hiše, je tudi ta imela patio: notranje dvorišče, odprto proti nebu, pogosto z vodnjakom in rastlinami, ki služi kot mirno, senčno središče bivanja. Temperature se poleti povzpnejo nevarno visoko, patio pa služi uravnavanju vročine; kolikor se spomnim, je v njem vedno prijetnih 24 stopinj.
Patio moje hiše je bil sicer nekoliko drugačen: vanj je družina, ki je bila lastnica hiše, postavila ogromno stekleno kocko. V njej je delovalo uredništvo lokalnega časopisa, ki je bil glavni posel družine. Ko sem gostiteljico pred rezervacijo vprašala, ali je hiša mirna (zaradi dela od doma), mi je odpisala: “The house is very silent.” Tu se je pokazal kulturni prepad med Slovenijo in Španijo; po hiši se je cele dneve razlegalo energično loputanje z vrati, ki je bilo za gostitelje verjetno le šum v ozadju, meni pa je paralo živce med sestanki preko Skypa.
Kulturni prepad pa se ni kazal le pri hrupu, temveč v celotnem odnosu do identitete in podobe mesta. Kot oseba, ki dela s simboli, dizajnom, estetiko in kulturo, sem bila osupla in navdušena nad tem, kako so namensko oblikovali Sevillo, da je lepa. Imena ulic, črkovana z ročno poslikanimi keramičnimi ploščicami. Nizke starinske stavbe. Topla barvna paleta: oker, rumena in rdeča, kot da je ves čas zlata ura. Urbanizem s trgi, palmami in ozkimi ulicami. Še jekleni roloji, ki jih zvečer spustijo čez izložbe, so del scenografije, poslikani z bogatimi in pisanimi motivi. Mesto sporoča: lepota ni dogodek ali nagrada, lepota je navada. In treba jo je vzeti resno.
S kolegico iz Romunije, ki sem jo spoznala v Sevilli, sva razpravljali, kako v tem mestu ni nič mitološkega. Nobenih legend, metafor in melanholije. Lepota Seville je realistična in vsakdanja, le tako popolno sestavljena, da deluje romantično. Ni vtisa, da nekaj skrivnostnega plava pod površjem: Sevilla je neposredna, konkretna in čutna. Mesta, pod površjem katerih brbotajo miti (Pariz ima literaturo, Rim ima večnost), ti dajo občutek, da moraš nekaj odkriti. Sevilla pa ti da občutek, da lahko samo bivaš. Urejena je tako, da ti je lažje biti človek.
V Sevilli sem dobila referenčno točko, ki je previsoka za preostanek sveta. Za vedno me je “pokvarila”: ko enkrat vidiš mesto, kjer je lepota privzeta nastavitev, se ti standard spremeni. Skoraj vsi drugi kraji po Sevilli izgledajo kot kompromis. Asfalt, promet, naključen supermarket, birokratski blok iz leta 1974. Vse se zdi narobe.
V okolju, ki tako odstopa od pričakovanega, je tudi utrip življenja samosvoj. Ena najlepših značilnosti Seville je, da se življenje še vedno dogaja na ulici. Ob petkih popoldne po koncu šole otroci na ulicah in trgih igrajo nogomet. Očarala me je Plaza del Cabildo, polkrožni trg pri katedrali, ki se ob nedeljah spremeni v raj zbirateljev. Ljudje prodajajo in kupujejo poštne znamke, kovance, kamne, razglednice in plakate. Ob vodnjaku pa si otroci z resnostjo odraslih izmenjujejo zbirateljske karte.
Dobila sem vtis, da je Sevilla samozadostna, da ljudje ne vidijo onkraj nje, kaj šele onkraj Španije. Niso govorili tujih jezikov ali izražali radovednosti o svetu. Zavezani so svojemu načinu življenja: druženje ob tapasih do poznih ur, rahlo staromodna oblačila in ličenje, pobožnost in rituali: feria, verske procesije, velika noč. Hkrati pa mi je bilo pomanjkanje interesa za tuje popolnoma jasno, saj je seviljski življenjski slog sam po sebi dovolj. Drugje je sreča narisana kot cilj, po možnosti z načrtom v več korakih. Sevilla pa ti da srečo kot ambient.
Nekega večera sem pozno obstala pred izložbo z oblekami za flamenco, posejanimi s pikami. Te obleke si ženske nadenejo za ferio — Feria de Abril, ko se mesto prelevi v kolektivni ritual barv, glasbe, tradicije in druženja. Prešinil me je FOMO, da to nikoli ne bom jaz, da nikoli ne bom nosila take obleke — ne le to, ampak da bom izpustila tudi nešteto drugih življenj, ki bi se mi lahko zgodila. Nekaj se ti odpre, nekaj se ti zapre. In ti to vidiš za hip, tako jasno, da ti postane toplo in malo žal hkrati.
Da bi začutila še drugo stran mesta, sem se večkrat sprehodila čez reko v Triano in Los Remedios, ki sta v preteklosti veljali za delavski četrti. Najlepši pogled na Triano je z nasprotnega brega, na njene pastelne vrstne hiške ob sončnem zahodu. Nekega večera sem se podala čez most gledat in poslušat flamenco v baje najmanjše gledališče na svetu z 28 sedeži, kjer se zdi, da bo oder vsak trenutek padel v naročje gledalcem. Flamenco me ni zares zadel, kakor me ni niti fado v Lizboni. Čeprav hrepenim po Sredozemlju, sem globoko v duši še vedno Slovanka.
V Triani so me očarali tudi corrales de vecinos, bivanjski kompleksi, zbrani okoli skupnega dvorišča. Za obiskovalce so zaprti, saj ljudje tam živijo, vendar se v nekatere da pokukati skozi vrata. Ponoči je bilo to dvorišče magično: šibka osvetlitev, zelenje, sence. Občutek, da gledaš zasebni svet, ki ima svojo logiko.
Sredi vsega tega dogajanja sem bila večino časa sama s fotoaparatom. DSLR je bil del mene, kot podaljšek pogleda. Ogledovala sem si stare palače: Casa Pilatos, Palacio de Lebrija, Palacio de las Dueñas, Alcázar; manjše, skoraj anonimne notranjosti, kjer se svetloba lomi drugače kot zunaj. Fotografirala sem park María Luisa, vodnjake, islamske vzorce na keramiki, Jezusa na križu, detajle, ki niso bili glavni motiv, ampak so nosili atmosfero.
Glavna znamenitost Seville je kraljeva palača (Real Alcázar), zgrajena v mešanici mavrske in krščanske arhitekture, znana po bogato okrašenih dvoranah, notranjih dvoriščih in vrtovih. Tisti mesec sem jo obiskala dvakrat. Pred palačo sem prispela že zgodaj, da sem bila prva v vrsti za vstop in sem dragocene prostore imela par minut le zase. Slišala sem lahko tiho pljuskanje vode v fontani. To je bil luksuz, ki ga v sodobnem svetu skoraj ne poznam več: lepota brez množice in Instagrama.
Pri fotografiranju ni šlo le za ustvarjanje lepih slik in zbiranje čudovitih trenutkov, ampak za način gledanja. Z objektivom sem si omogočila počasnost. John Berger je v Ways of Seeing zapisal, da gledanje pride pred besedami. V Sevilli je bilo dobesedno tako. Najprej sem gledala. Potem sem fotografirala. In šele veliko kasneje, zdaj, prihajajo besede. Fotografija je bila vaja v pozornosti, potrditev, da ima opazovanje samo po sebi vrednost, tudi če iz njega nikoli ne nastane zgodba, objava ali pomen.
Ob obujanju spominov na potovanja večina ljudi govori o tem, kako jih je mesto odprlo. V Sevilli sem bila jaz kot običajno, do neke mere zaprta vase in samotna. Sevilla je potegnila najboljše iz tega, ne da bi spremenila mojo naravo. Ker sem bila sama, sem lahko po mili volji zavijala v uličice in skrite trge ter dolgo sedela v parkih. Ker sem bila tiho, sem lahko slišala vesele zvoke mesta: korake po kamnu, živahne pogovore, žvenket krožnikov, oddaljen flamenco.
To je bila moja zadnja slika. Naslednji dan sem zapustila Sevillo. Vrnila sem se čez tri leta, za nekaj dni, v “novo normalnost” po pandemiji. Imela sem občutek, da sem že izčrpala vse možnosti mesta, da sem ga že doživela v absolutu in da v njem ni ničesar, kar me še čaka.
Meseca v Sevilli danes ne bi več mogla doživeti na enak način. Digitalno nomadstvo je postalo razkošje, v Evropi je vsaj dvakrat dražje kot takrat, ko sem bila jaz. Sevilla se kot vsa večja španska mesta sooča s pretiranim turizmom. Družine, ki so živele v četrti Santa Cruz, so se preselile v predmestje, svoje bivše domove pa oddajajo na Airbnb. Vsako jutro sem takrat odšla v bližnji Café Marmoles, kjer sem pojedla rogljiček in spila sadni smoothie. Tega lokala danes ni več, prav tako je med pandemijo zaprla vrata moja najljubša restavracija.
Če sem iz te nevsakdanje izkušnje odnesla kakšen konkreten zaključek, je to ta: karkoli želiš, je treba narediti takoj ali vsaj čim prej. Svet se spremeni hitreje, kot si mislimo. Nekateri trenutki obstajajo samo enkrat, v točno določeni konstelaciji časa, prostora, notranjega stanja in tudi denarja.
Sevilla, pomlad in fotoaparat so mi dali to, kar dajo samo najlepše stvari: vednost, da lepota vedno mine in da jo zato moraš vzeti resno.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje