Včasih je bilo poletje. Bila sva otroka.
Nisem prepričana, ali smo res imeli več prostega časa ali smo ga preprosto znali drugače doživljati. Spontano kosilo na terasi v centru Ljubljane ni zahtevalo dogovarjanja. Mama je rekla: “Bi šli nekaj pojest?” In smo šli. Brez rezervacije, brez načrta.
Vsakič sem naročila morske špagete. Igor pa poleg glavne jedi še pomfri z roza omako, ki sva si ga razdelila. Naročilo je bilo zanesljivo kot julijska sopara. Ritual kot kozarci hladne mineralne vode na mizi in drobtinice kruha na prtu.
Poletni popoldnevi so se vili leno in lahkotno. Nikamor se nam ni mudilo. Sladoled je bil samoumeven del dneva, ne posebna priložnost. Vedno ista slaščičarna, zajetne kepice s smetano, miza v senci. Včasih smo na Vič tudi prikolesarili. Ne zaradi gibanja, kalorij ali svežega zraka, ampak kar tako.
Spominjam se občutka neskončnosti. Kot da bo vsak dan poletni in čisto malo boljši od prejšnjega. Kot da bomo vedno imeli čas. Čas za še eno kepico, še eno popoldne, še en krožnik morskih špagetov.
Te stvari so se razgubile. Morda zato, ker smo odrasli. Vsak od nas vrti lasten urnik: druge obveznosti, drug potek dni. Še vedno smo povezani. A obdobje brezskrbnosti, kot smo ga poznali takrat, je končano. Brezskrbnost lahko obstaja samo, dokler ti ni jasno, da mineva.
Vem, da ni nič narobe. To je bil čas zase in prav zato ga ni mogoče ponoviti. Prihajajo novi trenutki, lepi na še neodkrit način. Včasih se ujamemo na kosilu. Morda si kdaj z Igorjem spet razdeliva pomfri.
A tisti sladoledi iz nekega preteklega poletja … Ni jih več. In prav to jim daje pomen.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje