V svetu, kjer se zdi, da mora vsak trenutek imeti produkt, rezultat, smisel ali vsaj zgodbo, postane praznina zastrašujoča.
Ta občutek, da moramo nekaj početi, ni prišel od nikoder. Vzgojili so nas, da cenimo delavnost bolj kot prisotnost.
Sodobna tehnologija nam daje orodja, s katerimi lahko delamo, ustvarjamo in se primerjamo z drugimi — ves čas, kjerkoli.
Družbena omrežja so v ospredje postavila tiste, ki nekaj počnejo, in zameglila razliko med delom, življenjem in iluzijo.
Tako se je dolgčas spremenil v prostor tesnobe. Če imamo uro časa, jo moramo izkoristiti. Če se pred nami odpira prost vikend, bi morali nekam iti. Če ne delamo, bi morali ustvarjati, se posvečati sedmim hobijem. Če ne ustvarjamo, bi morali vsaj kaj doživeti.
Če že počivamo, naj bo to vsaj estetsko. Čuječnost, self-care, skodelica kave. Ne Cankarjeva, ampak z motivacijskim napisom. Obe zvrhano polni občutka krivde.
Včasih pride trenutek brez dražljajev. Samo ti in soba. Telefon malo predaleč. In kar naenkrat postane neudobno.
Biti sam s sabo je osnovna človeška veščina. Za mnoge je to najtežje. Ne zato, ker nimamo dovolj notranjega sveta, ampak ker smo ga preglasili z obveznostmi, s stimulacijo, z neprestanim dotokom vsebin, čustev, šumov in mnenj drugih.
Ko ni dražljajev, ostanemo z vprašanji, ki jih sicer uspešno ignoriramo. Zakaj sploh počnem vse to? Kaj me žene? Sem utrujena ali samo izgubljena? Kaj mi sploh manjka, ko čutim, da nekaj moram?
Dolgčas ni sovražnik. Je prostor, kjer se lahko končno nekaj razjasni, če si dovolimo obstati.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje