V omari obstajajo oblačila, ki na obešalnikih visijo kot duhovi prejšnjih življenj. Svilene bluze iz obdobja, ko sem se redno udeleževala poslovnih dogodkov. Kavbojke iz časa, ko sem imela več energije za pohajanje po svetu. Mala črna obleka, ki je včasih pomenila “to sem jaz”, potem pa samo še “morda nekoč”.
Nekaj let so stala v omari, ker sem se oddaljila od oblike, za katero sem jih izbrala.
V tej situaciji vsi strokovnjaki za osebno podobo svetujejo isto: znebi se oblačil, ki ti niso več prav, in si nabavi nova, v katerih se boš dobro počutila zdaj. A jaz tega nisem storila. Spravila sem jih, ker sem ostala optimistična. Verjela sem, da mi bo nekega dne uspela vrnitev h garderobi, ki mi je zares pri srcu.
Ko se telo spremeni, se z njim preoblikuje vse: konfekcijska številka, način, kako vstopiš v sobo, celo hitrost, s katero odpreš in zapreš kamero na telefonu. Stara oblačila sem dolgo opazovala z diplomatsko distanco, kot da se nahajajo v drugi državi. Postala so zasebni muzej osebe, kakršna sem bila. Oseba z drugačno postavo, drugačnim obrazom in lahkotnostjo, ki še ni poznala nekaterih izgub in brazgotin.
Želela sem nazaj verzijo sebe, ki je verjela, da ima pravico do oblike, stila in prisotnosti. Do tistega jutranjega občutka, ko se oblečeš z mislijo: danes bom videti kot jaz. Letos sem naredila premik k notranjemu idealu. Pot nazaj je bila zahtevna, izčrpavajoča in počasna, vendar vredna napora. Ko sem spet lahko oblekla stara oblačila, sem začutila stik z nekom, ki sem ga že skoraj odpisala.
To je nenavadna stvar pri oblačilih: so površinska in obenem vse kaj drugega. Pulover ohrani spomin na to, kje si ga kupila, kaj te je takrat navduševalo in kakšno prihodnost si si zamišljala, ko si ga prvič nesla domov v papirnati vrečki.
Ob začetku poletja me ni ganilo samo to, da so mi oblačila spet prav, ampak to, da med mano in mojimi prejšnjimi različicami ni nastal popoln rez. Nekaj dragocenega je ostalo ohranjeno: smisel za modo, želja po lepem, občutek, da lahko zjutraj stopim pred omaro in izberem oblačilo zaradi veselja in estetske izpolnitve, ne kot kompromis.
Stara garderoba ni več opomin na izgubljeno postavo, temveč dokaz, da se lahko del mene, ki je za nekaj časa izginil iz vsakdanjega življenja, ponovno sreča z mano.
Ob urejanju garderobnih omar sem pomislila tudi na ta prostor. Meglice so zadnjega pol leta izhajale dvakrat mesečno. Ta ritem mi je dolgo ustrezal, ker je bil blog zame način razmišljanja, predelovanja in beleženja notranjih premikov.
Letošnjo pomlad se je moje življenje močno spremenilo na več področjih, s tem pa tudi jaz kot oseba. Blog je izpolnil svojo nalogo. Nastopilo je novo življenjsko obdobje, v katerem mi iskanje teme za pisanje vsaka dva tedna in skrb, da jo dovolj temeljito razvijem, ne predstavljata več prioritete.
Meglice ostajajo, vendar od zdaj naprej brez stalnega urnika. Odposlala jih bom občasno, ko me bo ideja pocukala za rokav. Ne želim ustvarjati vsebin z mislijo, da moram blog vzdrževati pri življenju samo zato, ker sem nekoč začela.
Ob tej spremembi čutim precejšnjo mero sentimentalnosti. Ustvarila sem lep projekt, na katerega sem ponosna. V dveh letih sem napisala več kot 90 objav, v katere sem vložila veliko premisleka, pozornosti in iskrenosti. Vesela sem, da so nastale, in hvaležna, da ste jih brali in se ob njih oglašali.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje