Minilo je leto od moje prve objave na blogu Meglice in morje. Ob začetku pisanja sem imela v glavi, da je to projekt za eno leto. Tega nisem oznanila in še dobro, ker bi morala požreti besedo. Po 52 objavah imam občutek, da sem se šele dobro ogrela.
Prijatelji in znanci, ki ne berejo Meglic, pogosto vprašajo, kako mi gre s pisanjem bloga. Pisati se mi ne zdi nič posebnega, ker je to del moje identitete. Moj osebni arhiv je nekajkrat večji od vsega, kar sem objavila javno. Ne pomnim obdobja brez pisanja.
Vseeno mi je, da nimam službe kot novinarka (kar sem študirala), da se poklicno ne ukvarjam s književnostjo (kar sem tudi študirala), skratka da se ne preživljam primarno s pisanjem. Življenje se obrne drugače. Kar je bolj fiksno, sta identiteta in samopodoba. Dojemam se kot osebo, ki piše, kar pomeni, da to naredim poleg službe.
Kot veste moji bralci, vsako nedeljo odpošljem novo objavo na Meglicah. Poleg tega vsak mesec spišem daljši strokovni članek za revijo Marketing magazin. Zadnje čase več objavljam na LinkedInu, tam seveda zgodbe iz kariere in mojih profesionalnih področij.
Že na začetku je bil zame ključen urnik Meglic: nova objava vsako nedeljo med 5. in 6. uro zjutraj. V enem letu sem vsak teden izpolnila to normo. Biti dosledna zame pomeni, da ne čakam na navdih. Da znam pričarati temo iz nule. Da se ne oziram na praznike in dopuste. Da tudi moj hobi odraža disciplino.
To ne pomeni, da gre vedno vse gladko. Včasih napišem štiri objave v enem dnevu in jih nastavim za en mesec vnaprej. Spet drugič lovim rok v soboto popoldne. Redko sem se počutila posebej motivirano za ustvarjanje objave. V zadnjem času se je to zgodilo le pri potopisu iz Istanbula.
Ob začetku Meglic sem imela vtis, da bo to predvsem projekt zame. Nato sta se z branjem in komentiranjem vključila moja starša. Nepričakovano se je naša družinska povezanost preslikala v virtualni prostor.
Substack se mi med Slovenci še vedno zdi neodkrita dežela, vendar število bralcev Meglic raste. Čeprav vas večine ne poznam, me vseeno slišite. Vesela sem, da me spremljate.
Pred letom dni sem imela le nejasno idejo, da je poanta tega pisanja iskanje resnice, tako kot pri mojih osebnih zapiskih v zvezek. Danes sem bližje resnici kot pred enim letom. Ne morem vam povedati vsega, vendar marsikaj lahko razberete med vrsticami. Upam, da vam je kaj od tega prišlo prav kot navdih ali razmislek o sebi in svojem življenju.
Beremo se spet v nedeljo zjutraj. 🌫️🌊
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje