Za vikend smo se odpravili v majhen kraj na gorskem podeželju avstrijske Koroške. Ena glavna cesta in dve športni trgovini ob njej, levo in desno pa hiše, koče in hoteli, ki se vzpenjajo v hrib. Te počitnice so bile posebne, ker smo se na prijazno povabilo staršev zbrale tri generacije in pes. Prvič sem tako bila na potovanju z malo nečakinjo in prvič smo vzeli psa s seboj v hotel.
Lani sem odšla na podoben oddih v Avstrijo tik po smrti bližnje osebe, letos pa neobremenjeno. Če so mi lani prav prišli sprostitev, počitek in odklop od vsakdana, sem letos pogrešala občutek, da me potovanje potisne čez fizične meje (kot nazadnje v Londonu, ko sem v štirih dneh prehodila 101 kilometer). A na koncu se mi je bilo tudi fino zavaliti na kavč hotelske knjižnice z Epiktetom v roki.
Na podeželju, kjer pričakuješ krave in kozolce, so se strehe bleščale od prihodnosti: presenetilo me je veliko število solarnih panelov na starih poslopjih. Kot vse v življenju se spreminja tudi najbolj tradicionalno in vedno je za ovinkom element nepredvidljivosti. Ta etos je odražalo tudi gorsko vreme: na terasi sem pila hladen Almdudler, že čez nekaj minut pa so nas veter, pršec in nagel padec temperature pregnali v notranjost.
Hotel nas je razvajal s pozornostjo do detajlov: močan cappuccino z najlepšo peno, mini Toblerone ob vsaki kavi, prostrani zeleni razgledi, kolači in sveže sadje popoldne, živa glasba, mirno plavanje v bazenu brez vonja po kloru. V tem rajskem okolju je bilo lahko biti vesela in navdušena.
Ker smo prvič potovali s psom, ki mu niso pri srcu spremembe v rutini, smo bili malce negotovi, ali se bo tudi on dobro počutil. K sreči je bivanje teklo gladko. Sobe se je hitro navadil, samotni sprehodi v hrib in čez travnike so mu bili všeč. Zjutraj smo na recepciji javili, ko smo šli ven z njim, in vmes so pospravili sobo. Šele s psom se mi je družinsko potovanje zdelo kompletno. Do sedaj smo ga na poti vedno pogrešali, ko je bil v varstvu pri babici.
Poseben čar je prinesla tudi mala nečakinja. S svojimi drobnimi lumparijami in nedolžno navihanostjo nas je neštetokrat nasmejala. Spomnila nas je, kako lahkotno je življenje, ko ga še ne obtežijo skrbi odraslega sveta. Obžalovala sem, da ta občutek med odraščanjem ugasne, in zaželela sem si ga ponovno obuditi v sebi.
Epiktet uči, da zadovoljstvo ne pride od zunaj, ampak iz načina, kako doživljamo, kar se nam pripeti. Moje zadovoljstvo je bilo tokrat v obliki čistega zraka, pene na cappuccinu, ljubezni treh generacij in repa, ki maha. Čeprav sem bila daleč od svojega doma, sem se počutila popolnoma doma.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje