V trgovini sem zagledala paket šestih terin, lično zapakiranih v steklene kozarčke. Iz radovednosti sem jih dodala v košarico … in potem se je zgodilo tisto, kar se zgodi, ko kupiš nekaj, kar ti spremeni življenje, a tega še ne veš.
Od takrat menim, da bi moral obstajati glagol terinamaxxati. Podobno kot živeti, samo z več kruha in manj eksistencialne panike.
Obstajajo dnevi, ko se ti zdi, da si v zaostanku. Da bi morala že imeti neko “rutino”, “jutranji ritual”, “planer”, “sistem” ali vsaj “metodo” …
Ampak potem pride terina in te nauči, da ni treba vsega optimizirati. Nekatere stvari so ustvarjene samo zato, da jih namažeš — počasi, skoraj s spoštovanjem — in potem obstaneš za nekaj minut v mirnosti.
Kruh je začetek, ne nagrada za mukotrpen kardio in odrekanje kalorijam. Prvi korak k temu, da nehaš opravičevati svoj apetit; ne samo za hrano, ampak za življenje samo.
Ko “terinamaxxaš”, se vse malo upočasni. Ni več bistveno, da imaš merljiv cilj in KPI-je, le dober kruh. Ambicije se ti zmehčajo kot maslo na topli sredici.
Če imaš marmelado, jo dodaš. Življenje je vedno bolj dinamično, ko je malce slano in malce sladko. Postaviš pogrinjek kot v filmu: prtiček, nož, nekaj svetlobe, ki pada postrani. Naj izgleda, kot da si v 11. okrožju Pariza, četudi si v dnevni sobi in čez cesto sosed bočno parkira v robnik. To je edina revolucija, ki se dogaja brez krvi — samo z drobtinami.
Ko sediš, ko počivaš, ko se ne trudiš biti “boljši jaz”, se svet ne poruši. Samo raztopi se: v mehkem gastronomskem filtru, v zvoku noža po skorji, v občutku, da si tukaj.
Nazdraviš s sabo. Ti in ti: najbolj stabilen par, kar ga poznaš.
Drobtine ostanejo na mizi kot dokaz, da je bil nekdo tukaj, nekaj okusil, užival.
Kako iz terine potegniti maksimum?
Tako, da si končno priznaš, da imaš dovolj.
Ta dovolj pa ni mišljen negativno, ampak kot čista oblika elegance in zadovoljstva.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje