Spomni se leta 2016. Na Facebook si vrgel zmazek od slike, napisal “Akcija do nedelje” in prodal pol skladišča.
Danes?
Danes vložiš pol dneva, dva živčna zloma in hladno kavo v video, algoritem pa reče: “Hvala! To bomo pokazali sedmim ljudem in enemu botu.” 🫠
Dobrodošli v letu 2026.
Pred desetimi leti je bilo mogoče imeti Facebook stran, objavljati precej generične objave, dobivati organski doseg in razmeroma poceni graditi pozornost sledilcev.
Takrat video produkcija še ni bila standard. Algoritmi so bili drugačni. Podjetja niso tekmovala z milijoni posameznikov, ki vsak dan ustvarjajo vsebine za isto stvar: pozornost.
Danes znamke na družbenih omrežjih tekmujejo z ustvarjalci, prenosi v živo, TikTok dramaturgijo, memi, izrezki iz podkastov, vsebinami, ustvarjenimi z umetno inteligenco, vplivneži in zabavno industrijo.
To je povsem drugačno okolje.
Zato pri manjših proračunih izbira pravega kanala pomeni več kot poskus, da bi bili prisotni povsod (hvala, Nina Plantan, za to misel).
“Biti povsod” pri majhni ekipi pogosto pomeni:
🥴 vsebine niso dovolj privlačne,
🥴 ritem ni vzdržen,
🥴 ekipa počasi izgoreva,
🥴 algoritmi pa vse skupaj opazujejo z vznemirljivim pomanjkanjem zanimanja.
Tipičen miselni model prve generacije spletne prodaje je bil, da je internet predvsem distribucijski kanal.
Objavimo.
Ljudje vidijo.
Nekdo klikne.
Nekdo kupi.
Življenje je lepo.
Leta 2016 je to še nekako delovalo. Na Facebook si prilepil sliko izdelka, dodal povezavo in promet se je začel premikati.
Danes platforme ničesar več ne razdelijo naprej brez močnega signala zanimanja: komentarjev, delitev, shranjevanj, ogleda do konca, odzivov.
Organski doseg je postal privilegij, ne osnovno stanje.
Zato vprašanje za podjetja ni več samo: “Kaj bomo objavili?”
Vprašanje je: “Zakaj bi se nekdo sploh ustavil, pogledal, komentiral ali delil?”
Prvotno objavljeno na Eva Domijan Linkedin