Včasih se znajdem na potovanju, ki je polno novih dražljajev, izkušenj in izzivov. Čutim, da me nov kraj bogati, da se mi širi obzorje. Uživam v vonjavah in okusih, ki se mi v primerjavi s tistimi doma zdijo eksotični. Vsak dan izvem kup novih stvari.
In vendar me kar naenkrat preplavi otožnost. Zakaj ravno takrat, ko bi “morala” biti vesela?
Dolgo me je begalo, da se žalost pokaže že pred potovanjem. Tudi če odhajam le za vikend, se mi je težko ločiti od vsakdanjega življenja. Z odločitvijo za odhod se odpovem domačemu ritmu in malim stvarem, ki se zgodijo v moji odsotnosti: cvetenje lončnice, jutranja svetloba v spalnici, pes, ki mi z upajočim pogledom prinese žogico. Izkaže se, da so to v resnici velike stvari, ki kotirajo visoko tudi v primerjavi z zabavnim oddihom v najvznemirljivejšem mestu.
Potovanja so obilna. Toliko novih podob, obrazov, zvokov, odločitev. Glava je ves čas na preži. In potem, ko se vrvež umiri — na vlaku, v hotelski sobi, med dvema doživetjema — pride občutek praznine in padca. Telo je utrujeno, možgani preobremenjeni.
Druga stvar je odsotnost bližnjih, s katerimi sem navajena deliti lepe trenutke. Čudoviti razgledi včasih zabolijo, ko jih ne morem pokazati tistim, ki bi jih razumeli brez besed. Potem pa je tu še čudna senca prihodnosti: že med potovanjem lahko začutim žalost, ker vem, da bo kmalu konec. Hkrati uživam v trenutku in že žalujem, ker bo minil.
Na koncu so tu še bolj vsakdanji razlogi. Slab spanec, hitra prehrana, premalo vode. Vse to ima večji vpliv na razpoloženje, kot si priznamo.
Ko potujem, bolj jasno vidim svoje življenje doma. Kje sem na avtopilotu, kaj me oživlja, česa se oklepam. Vprašanja kar vrejo iz mene: zakaj se tu počutim bolj živo? Kaj mi manjka doma in kaj pogrešam, ko sem na poti?
Potovanja so ogledalo. Pokažejo mi, kje sem v življenju, in ta vpogled je lahko hkrati lep in žalosten.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje