V mojem stanovanju je tiho. To ni vedno tista prijetna, izbrana tišina, ki si jo človek ustvari sam. To je tišina, ki ostane, ko ne slišim njegovih tačk po hodniku.
Naš pes je star deset let. Ostal je pri starših, ko sem se odselila. To je njegov dom, tam se počuti dobro. Živim le nekaj ulic stran, a ne vidim ga vsak dan. Pogrešam ga na tisti poseben način, ki ni več vsakodnevna potreba po stiku, temveč stalna prisotnost v srcu. Navezanost, ki me spremlja vsepovsod.
Kmalu po tem, ko je pes prišel k nam, me je brez razloga spreletelo: “Z nami bo le šest let.” Enajst dni po šestem rojstnem dnevu so mu odkrili raka na tački. Pred tem je imel še leptospirozo. Preživel je, kot da bi želel dokazati, da zle slutnje niso usoda.
Danes poletje tiho mineva.
Zame eno od mnogih.
Zanj … eno izmed redkih.
Ne štejem več svojih poletij. On jih ima deset. Koliko jih bo še? Štiri, morda — če bo zelo prijazno — šest? Njegovo življenje je zbirka letnih časov, ki so ga ujeli v različnih podobah: od navihanega mladička do pasjega filozofa s sivimi brki, ki večino časa prespi.
Včasih, ko ga obiščem in se za kakšno sekundo več pomudi ob meni (v budnosti ne zmore biti trenutek na istem mestu), me preplavi čisto otroški občutek: da me je čakal. Da je vedel, da bom prišla. Da si vse zapomni: moj vonj, moj glas, najino skupno nežnost in vse pretekle trenutke.
Ko drugim pripovedujem, da ga pogrešam, me vprašajo, zakaj nimam svojega lastnega psa. Ne želim si druge živali. Želim biti tu zanj. V celoti, vedno in do konca.
V starosti se nekateri psi začnejo tiho umikati. Čutijo, da so počasnejši, bolj krhki in zato morda manj pomembni. Ravno takrat nas najbolj potrebujejo. Zato želim ostati ob njemu. Da čuti, da pripada. Da ni nikoli prepočasen zame.
Letos se bolj kot kadarkoli prej zavedam minevanja časa, ki ga imamo s psom. Poletje ni več le čas lahkotnosti in topline. Zdaj nosi tudi otožnost. To poletje ni le eno od mnogih. Je eno izmed redkih, ki jih še imam z njim.
Zato si včasih, ko sem sama, predstavljam, da sva skupaj.
Da greva na sprehod med travami, kot nekoč.
Da teče pred mano, nato pa se ozre, če mu še sledim.
In jaz seveda sledim. Vedno sem.
Mogoče je prav to ljubezen:
biti pripravljena slediti, tudi ko ni več poti naprej.
Biti tam, tudi ko ni vsakdana.
Biti prisotna, ko čas odšteva.
Pes morda nima pred sabo dolgih let. Ima pa nekaj poletij.
In v vsakem od njih sem jaz.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje