Branje je zame od otroštva predstavljalo nekaj svetega. Vsak teden sem prebrala vsaj eno knjigo. Po podatkih raziskave Knjiga in bralci za leto 2024 povprečen Slovenec prebere manj kot pet knjig na leto. Pet! To število zlahka presežem v nekaj tednih.
A kljub ljubezni do knjig sem se odločila za preklic vseh rezervacij v knjižnici.
Opazila sem, da me je neskončni bralni seznam vedno bolj obremenjeval. Izbrati naslednjo knjigo je pomenilo preskočiti izbiro nečesa drugega, kar bi se lahko izkazalo za pomembnejše. Obdala sem se s čtivom, da mi ni bilo treba sesti za mizo, kjer me čaka nekaj bolj ranljivega: nov projekt, ki si ga želim in ga hkrati odrivam.
Branje je lahko nežna, od družbe in kulture požegnana oblika odvračanja pozornosti, zaradi česar je še posebej zvita. Je dovolj produktivno, da utiša občutek krivde. Dovolj poglobljeno, da preglasi pritisk. In dovolj krepostno, da ti nihče nič ne reče.
Nahajam se v strašljivem prostoru med trenutkom, ko knjige izpuščam iz rok, in trenutkom, ko še nisem pripravljena začeti z vsem, kar sledi. Tu se skrivajo dvomi, pritiski, hrup kritičnega notranjega glasu. Branje me je ščitilo. Ugotovila pa sem, da me tudi zavira.
Odločila sem se za premor. Odločitev, da neham zapolnjevati vsak prosti trenutek z mislimi drugih. Da pogledam, kaj se pojavi v tišini.
Uspaval me je prijeten občutek, ko imaš na nočni omarici visoko, obetavno gmoto knjig. Vse te obljube, vsi ti svetovi, ki čakajo nate. Namesto tega bom ustvarila prostor, kjer sem središče zgodbe sama. S svojim projektom. S svojim neizgovorjenim besedilom.
Biti bralka je zame več kot navada. Je del moje identitete. Poistovetim se s tistim, ki bere, razmišlja, se potopi v zgodbo. V tem najdem občutek pripadnosti in ključen del sebe.
Ko ne berem v vsakem prostem trenutku, se počutim izpostavljeno. A včasih je treba zapreti knjigo, da lahko začneš poglavje, ki ga še nihče ni napisal.
Ko spravim v pogon zadeve, ki zdaj terjajo mojo pozornost, bom knjige z veseljem povabila nazaj. Tokrat kot spremljevalke, ne kot skrivališče.
Za konec še nekaj knjižnih priporočil, ki sem jih prebrala letos:
- Tove Ditlevsen: Københavnska trilogija
- Aleš Šteger: Ogenj: roman po motivih iz življenja Štefke Cobelj
- Dejan Tiago-Stanković: Zamalek: Roman o kismetu
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje