Srečko Kosovel: Svetilka ob cesti
Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.
Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.
Kako težko je včasih biti človek.
Ne le, ker je to zapletena vloga, ki jo dobimo ob rojstvu brez scenarija in navodil za uporabo; ampak ker smo zares opremljeni samo z dvema rokama in enim srcem, ki naj objamejo bolečine sebe, drugih in sveta.
Kosovel (1904–1926) je to vedel v času, ki ni bil nič manj nemiren od današnjega: po vojni, v revščini, med političnim zatiranjem in izginjanjem slovenske kulture ter jezika.
Kosovel piše: če ne moreš biti človek — če te teža tega izčrpuje — bodi vsaj svetilka. Ta ne izbira, koga bo obsijala. Ne meri, ne tehta, ne obsoja. Ne sprašuje, kdo si svetlobo zasluži: humanistično prepričanje, da ima vsak človek vrednost, ne glede na njegov položaj, napake ali življenjsko pot. Njen sij je enak za vse.
Svetilka ne zahteva priznanja ali pozornosti. Preprosto opravlja svojo nalogo. Stoji na mestu, kljubujoč temi in vremenskim pojavom. To odseva idejo skromnega, a stalnega stremenja k skupnemu dobremu. V nasprotju z glasnimi, enkratnimi dejanji svetilka predstavlja trajno, mirno navzočnost: tisto, kar ostane, ko drugi odidejo.
Ne moremo pomagati tisočerim, še zlasti ne tistim na drugem koncu sveta. Lahko pa osvetlimo pot tistim, ki se znajdejo v naši bližini. Priznanje, da so človeške zmožnosti omejene, je ključno: ker pomoč vsem ni možna, je simbolna prisotnost (biti svetilka) način, da še vedno prispevamo k svetu.
Samotna svetilka torej ne rešuje sveta, a nikoli ne pusti, da bi bil prostor okoli nje povsem temen.
V številnih kulturah svetloba simbolizira resnico, dobroto in upanje. Svetilka je njen zemeljski prinašalec: majhna luč v temi, ki ne sije zase, ampak za druge.
Svetloba ima dolgo zgodovino tudi v literaturi in filozofiji. Platon jo je videl kot simbol spoznanja in razsvetljenja, izhod iz jame nevednosti. Virginia Woolf je v svetilniku našla stalnost sredi sprememb. Albert Camus je svetlobo razumel kot upor proti brezsmiselnosti.
Kosovelova svetilka je bolj vsakdanja. Morda rahlo obrabljena, z nekaj praskami in luknjastimi pajčevinami. Stoji ob cesti in sveti.
Če pesnikova svetilka brli ob cesti 20. let prejšnjega stoletja, je danes ta cesta digitalna. Informacije nikoli ne prenehajo prihajati. Svetovne in domače krize se vrstijo druga za drugo: vojne, podnebne katastrofe, družbena polarizacija … Digitalno okolje povečuje občutek nemoči in utrujenosti, medtem ko nas algoritmi razvrščajo v mehke, udobne mehurčke enakomislečih.
Še vedno je težko biti človek; ne več samo zaradi fizične nemoči, ampak tudi zaradi duševne preobremenjenosti.
V današnjem svetu biti svetilka pomeni ne tekmovati za pozornost, ampak biti prisoten brez hrupa. Vztrajati v miru in jasnosti, tudi ko je okoli tebe kaos. Svetiti tistim, ki so ti blizu — pa tudi tistim, ki jih sicer nikoli ne bi povabila na kavo.
Takšno delovanje ustreza etičnemu idealu, ki presega ego: pomagati, ker je prav, ne ker boš za to nagrajen ali opažen. To je še posebej dragoceno v času, ko so geste solidarnosti pogosto prežete z javno samopromocijo. Svetilka ne išče pohvale in laskanja; njena nagrada je sama svetloba, ki jo oddaja.
Simbol svetilke lahko beremo tudi intimno. Svetilka je lahko naš notranji kompas, naša lastna luč, ki jo nosimo v sebi. Ko je zunaj črno in je težko biti človek, se lahko osredotočimo na to, da ohranimo vsaj notranjo toplino in blagost.
To je svetloba, ki nas drži pokonci, dokler ne bomo spet pripravljeni stopiti ven in dejavno poseči v izzive sveta.
Biti svetilka v času, ko vsakdo deli svoje mnenje, slike in dosežke, pomeni, da …
ne skočiš v vsako prepirčkanje,
si oseba, ki se ne vžge samo zato, ker nekdo drug vžiga,
deliš nekaj, kar prinese dobro voljo in znanje, ne le nagonskih reakcij,
podpiraš manjše skupnosti in posameznike, ne da bi to vedno dokumentiral za aplavz,
narediš prostor, kjer nekdo lahko odloži svoj kovček, preden se spet poda naprej.
Biti svetilka danes ni le dejanje sočutja, ampak tudi upor proti otopelosti in depresiji. V cinični družbi, kjer izginjajo številne oblike varnosti, svetilka sije kot opomnik, da toplina in človečnost še obstajata. Ni nujno, da ta svetloba reši planet. Dovolj je, da prepreči popolno temo v tvojem kotičku sveta.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje