Vsi smo že slišali to poved. Morda smo jo celo sami izrekli, ko smo obiskovalcem poskušali razložiti, zakaj je tukaj vredno živeti.
“Vidiš,” rečemo s tistim specifičnim slovenskim ponosom, ki meji na opravičevanje, “vse je blizu. Uro do morja, uro do gora. V dveh urah si v Benetkah, v treh na Dunaju. Trst je praktično predmestje.”
Slovenci svoje države ne opisujemo kot kraj, ampak kot logistično izhodišče. Lepo urejen potniški terminal za odhode, kjer je kava sicer odlična, a vsi v resnici čakamo na svoj let na bolj razburljive destinacije.
Premislimo o tem za trenutek: kot eno največjih prednosti mesta navajamo, kako hitro ga lahko zapustiš.
Si predstavljate Parižanko, ki bi svojo ljubezen do mesta utemeljevala s tem, da je Bruselj dosegljiv z vlakom v uri in pol? Ali Londončana, ki bi gostu razlagal, da je London super predvsem zato, ker si hitro v Cardiffu? Ne. Velemesta obstajajo kot center sveta. Ljubljana pa je opisana kot čakalnica Evrope.
Slovenija se ne opredeljuje skozi tisto, kar je, ampak skozi razdalje do tistega, kar ni.
Po drugi strani razumem, zakaj je ideja kratkega izleta tako privlačna. V resnici ne gre za potovanje, ampak za občutek premika. Med rutino in avanturo, med vsakdanom in pobegom. Ne potrebuješ kovčka, organizacije ali nove identitete popotnika, ki se podaja daleč, kjer nanj prežijo izzivi in negotovost. Samo sedeš za volan in za nekaj ur postaneš malce drugačna verzija sebe.
Pravi popotniki tvegajo, da jih bo pot spremenila. Da se bodo vrnili drugačni. Mi pa si želimo ravno nasprotno. Želimo si le toliko tujosti, da se za trenutek počutimo žive, a hkrati zahtevamo zagotovilo, da bomo ob devetih zvečer spet v svoji pižami, pred svojim televizorjem, z isto rutino, od katere smo zjutraj tako vneto bežali.
Kava na drugem trgu, kjer te nihče ne prepozna. Druga veriga supermarketov. Druga kakovost zraka. Malo drugačni obrazi. Napisi, ki jih ne razumeš. Kupiš tisto “lokalno stvar”, morda specifično znamko testenin ali kave, ki bi jo v resnici lahko dobila v prvi bolje založeni trgovini doma. Ravno dovolj spremembe, da se življenje resetira.
Zagotovo je to posledica majhnosti Slovenije. V večjih državah je enodnevni izlet lahko projekt. Potrebuješ načrtovanje, rezervacije, logistiko, energijo. Včasih v eni uri ne prideš niti iz mesta. V Sloveniji pa je skok na lepše impulz. Zbudiš se ob desetih in si za kosilo v Trstu. Ob treh ješ sladoled v Portorožu. Zvečer si že doma pod odejo in bingaš serijo.
Kratki izleti imajo zato posebno romantiko: obvladljivo romantiko odraslega življenja.
Ni več tiste stare ideje potovanja kot velike življenjske transformacije. Nihče se osebnostno ne najde med sobotnim nakupovalnim izletom v Gradec. Nihče ne piše knjige o svojem notranjem preporodu po kavi v Trstu.
In ravno v tem je čar enodnevnega izleta. Ni dovolj velik, da bi od tebe karkoli zahteval.
Ni pritiska, da mora biti dan popoln. Predpostavljaš, da te čaka še veliko takih dni. Ni potrebe po globokem kulturnem razumevanju mesta. Nihče ne dela načrta za sedem ur v Celovcu.
Zakaj Slovenci tako radi govorimo o bližini drugih krajev? Zato, ker življenje tukaj ni zgrajeno okoli ekstremov in vrhuncev. Nimaš občutka, da živiš v centru dogajanja. Ljubljana ni mesto, ki bi te popolnoma posrkalo vase in ti ustvarilo občutek, da je vse pomembno tukaj.
Ljubljana ti zaenkrat še pusti dihati, ne želi te popolnoma osvojiti. Zato ljudje ves čas pogledujemo čez rob. Malo proti Italiji. Malo proti Avstriji. Malo proti morju. Mentalna pripravljenost na odhod je del slovenske identitete.
Dolgo me je motilo prav to, občutek periferije. Kot da je prava urbanost vedno nekje drugje. Kot da je “vse je blizu” manj glamurozna verzija “nič ni zares tukaj”.
Ko si mlajši in ambiciozen, te to lahko frustrira. Želiš si mesta, ki samo po sebi deluje kot destinacija in središče gravitacije. Nekaj v meni je dolgo hrepenelo po življenju v kraju, o katerem ljudje sanjajo, ne pa v kraju, iz katerega se za vikend peljejo drugam.
Ampak z leti sem začela v tem sloganu opažati še nekaj drugega.
Svobodo.
To ni svoboda odprte prihodnosti, kjer kupiš enosmerno karto za Tokio in obrneš ploščo. Je bolj vsakdanja svoboda, da je lepota okoli tebe dosegljiva. Da spontanost ni luksuz za ljudi z neomejenim dopustom.
Ali je to, da je “vse blizu”, v resnici mentaliteta neizpolnjenih in nezadovoljnih ljudi, ki si podzavestno vedno želijo biti nekje drugje?
Morda nas v Sloveniji in Ljubljani moti ideja, da bi bili center. Biti center pomeni biti odgovoren za svojo vsebino. Biti periferija, ki je “blizu vsega”, pa ti omogoča, da se nenehno hraniš z energijo in dosežki sosednjih prestolnic, ne da bi ti bilo treba zgraditi lastno metropolitansko identiteto.
Če je vrednost kraja definirana z bližino drugih krajev, potem ta kraj ne more biti cilj. Ostaja zgolj izhodišče. To ustvarja urbanost, ki je vedno malce v krču: kot bi se Ljubljana nenehno trudila, da bi nas prepričala, naj ostanemo, hkrati pa nam že vnaprej odklepala vrata avtomobila, češ: “Saj vem, da bi šel malo pogledat v Benetke.”
Vseeno je včasih največji luksuz prav hitra vrnitev domov. Izkusiš nove dogodivščine, zvečer pa se vrneš med svoje stvari, pod svoj tuš, v posteljo, ki diši po tvojem detergentu. Malo pobegneš iz svojega življenja, ampak ne toliko, da bi ga morala ponovno sestavljati.
Ravno zato imam rada enodnevne izlete. Manj zaradi drugih mest kot takih, več zaradi občutka, da življenje ni popolnoma fiksno. Navaden torek ali sončna sobota za nekaj ur postaneta malo bolj romantična.
Samo toliko, da se vrneš domov z občutkom, da si nekje bila. Tudi če si bila v resnici samo eno uro stran.
Vse je blizu. Tudi izhod. In prav to nam daje pogum, da ostanemo.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje