Mentorstvo ni za vedno. Namen ni, da bi v varnosti (in senci) mentorstva ostali neskončno dolgo, ampak da se učimo, rastemo … in mentorstvo na neki točki prerastemo.
Če se oklepamo mentorja, ko je lekcija že zaključena, to ni več mentorstvo. To je udobje in tam rasti ni.
Najboljši mentorji nas naučijo, *kako* razmišljati, ne *kaj* razmišljati. Dajo nam orodja, ne načrtov. Ko znamo orodja uporabljati sami, je delo mentorice opravljeno. Hvaležnost ne pomeni doživljenjske obveznosti sprejemati mentorstvo.
Prerasti mentorja je znak spoštovanja. Pomeni, da smo vnesli vase vse, kar je ponujal_a, in smo zdaj dovolj močni, da stopimo naprej. Mentorji nas ne morejo peljati tja, kjer sami še niso bili. Če smo pripravljeni iti dlje, je čas, da pot nadaljujemo sami.
Vsako mentorstvo ima naraven lok: začetek, sredino in konec. A večina ljudi noče priznati konca. Zavlačujejo in čakajo na novo usmeritev, ko je edini odgovor ta: zdaj je na vrsti tvoja pot.
Odsloviti mentorja je v resnici dejanje zaupanja: v lastne sposobnosti, v naučene lekcije in v to, da naslednja faza rasti pride iz nas samih. Mentorstvo ni hierarhija, ampak predaja štafete. Oni dajo, mi tečemo.
In še zadnje: ko se razidete z mentorjem, bo morda nekdo drug kmalu videl mentorja v vas. Krog se nadaljuje. Predajte štafeto naprej.
Prvotno objavljeno na Eva Domijan Linkedin