Moje najljubše anekdote so tiste, ko Slovenec obišče Skandinavijo in se vrne poln razsvetljenih ugotovitev. Kako je tam vse bolj urejeno, mirno, čisto! Kako ljudje spoštujejo pravila, vozijo največ 110 na uro, se ne drenjajo, ne izgubljajo živcev za vsako malenkost.
Potem pa se popotnik vrne domov — in naslednje jutro že vozi z eno roko na volanu, v drugi roki telefon, direkt v rdečo luč, zabaše križišče, da drugi vozniki nestrpno udarjajo po hupi.
Razkorak med tem, kar občudujemo drugje, in tem, kar dejansko počnemo, se v Sloveniji zdi nepremostljiv. Urejenost pri nas ni notranja vrednota, ampak nekaj, kar pričakujemo od drugih: od države, občine, sistema — kogarkoli, samo ne od sebe. Zase si priročno izmišljamo izgovore in izjeme.
Vsi bi radi živeli v mirni, čisti, pretočni družbi. Le redko kdo pa razume, da mir in red ne prideta od zgoraj. Nastaneta z vsakodnevno pozornostjo, trudom, potrpežljivostjo in disciplino vsakega izmed nas. Ne z izjemčkanjem.
V Sloveniji večina ljudi raje čaka, da bo nekdo drug postavil pravila (ki se jim potem itak posmehujejo in jih ignorirajo) ter poskrbel za red. In ko se to ne zgodi, vzdihujejo, da “saj tako ali tako nič ne deluje”, “razpad sistema” …
Če kdo dvomi, naj pogleda na cesto. Ljubljana stoji. Avtoceste stojijo. Hitreje je iti peš, z nahrbtnikom in sendvičem. LPP avtobusi čakajo v koloni, vlaki zamujajo. Prometni kolaps je postal metafora za državo: vsi čakamo, nihče pa ne razmišlja, kako bi se dalo naprej.
Tudi sama sem preteklo poletje preživela nekaj ur v zastojih na poti proti morju ali Italiji. Seveda smo bili vsi v avtu živčni. A na koncu me je kolona pravzaprav navdušila. Tako očitno je pokazala, kam pripelje miselnost “pustimo, saj bo nekako šlo”.
Dolga leta večina ljudi živi v iluziji, da prihodnost stanuje drugje. Da so javni prevoz, trajnostna mobilnost, sodobna infrastruktura in urbani red oddaljene, eksotične in luksuzne teme (skratka: za Skandinavce). Da bo življenje večno teklo po istem tiru: vsak v svojem avtu, vsak sam, vsak s svojim tempom in svojimi pravicami.
Mislili ste, da bo jutri isto kot danes. A prihodnost pride, tudi če tiščiš glavo v pesek. In ko pride, ne prinese nagrade za potrpežljivost, ampak neprijetne posledice cincanja in samozadostnosti brez podlage.
Družbeni napredek je treba ves čas negovati. Treba je riniti naprej, posodabljati, vlagati, graditi, razmišljati dlje od naslednjih volitev. Ne gre samo za avtoceste in železnice. Gre za to, kam kot družba sploh želimo priti.
Slovenija je mlada država brez dolgoročne vizije. Nihče se zares ne vpraša, kakšni želimo biti. Po čem želimo biti znani?
Kaj želimo postati čez pet, deset, trideset let?
Kdo smo, ko ne stojimo v koloni?
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje