Čas je ena tistih stvari, ki jih vsi poznamo, a jih nihče ne čuti enako.
Ko čas meriš z uro, se zdi preprost: minute, ure, dnevi. Toda v resnici čas vsak od nas meri z drugimi enotami.
V mestu se čas meri z urnikom. Avtobusi, sestanki, termini. Ura je diktator, ki odloča, kdaj vstaneš, kdaj se premakneš in kdaj se lahko ustaviš. V nekaterih mestih imam občutek, da je ura nekaj minut pred mano. Ne glede na to, kako hitro hodim, jo lovim in je skoraj nikoli ne ujamem.
V naravi se čas meri drugače, s svetlobo. Jutranje meglice, dolžina sence, šum vetra, ki se proti večeru spremeni v tišjo različico samega sebe. Ko sem se nedavno sprehajala ob morju, sem imela občutek, da se je ura raztegnila. Trenutek, ko se je sonce spustilo pod obzorje, je trajal neskončno dolgo in hkrati prehitro minil.
Na potovanjih čas postane razdrobljen. En dan traja tri dni, ker si na letalu, v drugem mestu, na večerji … In še vedno je isti datum. Potovanja so, kot da bi vzela škarje in papir: razrežeš čas v manjše kose, jih premešaš in znova zalepiš skupaj.
V vsakdanjem življenju pa se čas pogosto meri v malih trenutkih, ki nimajo ure. “Kava pred pisanjem objave.” “Ko pes zaspi na kosmati preprogi.” “Ko ti nekdo pošlje sporočilo ravno takrat, ko si pomislila nanj.” To so zasebni merilniki časa, ki ti ne povedo, koliko je ura, ampak kdo si in kaj ti je pomembno.
Sezonski čas je najbolj starodaven. Jeseni se meri z listjem, pozimi s tišino, spomladi s cvetovi, poleti s svetlobo, ki noče ugasniti.
Ves čas iščemo načine, kako izstopiti iz linearnega časa. Zakaj nas pomirjajo rituali, zakaj obožujemo fotografije, zakaj praznujemo rojstne dneve? Ker v resnici ne merimo časa s številkami, ampak z občutki. In ti občutki imajo čisto svoj koledar.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje