Na koncu sem vseeno šla na morje. Samo za en vikend, a dovolj, da so se stopala dotaknila kamenčkov, da sem pogledala v modrino brez obveznosti in da sem imela čas opazovati, kako se je naše malo mesto spremenilo. Ali pa tudi ne.
Letos na terasi nisem slišala vrveža s plaže kot vsa pretekla poletja. Manj ljudi? Manj kričanja? Ali pa samo boljši zvočni filter v meni? Kdo bi vedel. Kar je gotovo: vse kavarne in restavracije, mimo katerih sem šla, so bile polne. Hrana je dišala kot vedno, sonce je peklo kot vedno, ampak nekaj malega v zraku je bilo drugače.
V mestu so kar štiri kavarne, kjer se počutim domače. Ne le zaradi pogleda na morje, ampak tudi zaradi pisanih rož in nežnih senčnikov, ki v dopoldanski vročini ustvarijo prijetno zavetje za lenoben, sproščen, neobvezen klepet. Štiri ljube kavarne v mestu s komaj nekaj ulicami. V Ljubljani imam pogojno en lokal, kamor rada zahajam.
V kavarnah se mi je letos zdelo osebje prijaznejše. So končno slišali in sprejeli vse komentarje in pritožbe zadnjih let? Ali pa smo gostje letos manj tečni? Včasih se spremeni gostitelj, včasih se spremeni gost.
Nisem pričakovala, da bom v drogeriji zagledala parfume Lattafa in Tom Ford Black Orchid. Sem res še vedno v našem preprostem mestecu, med skalami in sladoledom v kornetu? Vonji Lattafa so bili lepi, a kratkotrajni. Kar je tudi nekaj, kar bi lahko rekli za ta vikend na morju.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje