Ne hodim na morje.
Ne maram sonca, zagorele polti in kokosovega vonja kreme z zaščitnim faktorjem. Ne maram plaž in golih ljudi, rdečih od opeklin. Ne maram zastojev, ki jih sproži velika poletna selitev srednjeevropskih narodov.
Odrasla sem v počitniški razglednici. A to ni bil oddih, temveč vsakdanjik, prestavljen v državo, ki nas še danes opominja, da smo v njej tujci.
Kljub temu pogrešam borovce. Noben parfum ne ujame njihovega duha tako kot vroč, slan zrak med julijem in avgustom.
Pogrešam tudi rožnati oleander na domačem dvorišču, zdaj v polnem razcvetu. Med listi in cvetovi kukajo sončni žarki. To je moj najljubši poletni razgled, čeprav sem daleč.
Poleti ostajam v Ljubljani.
Delam. Pišem. Pripravljam se na jesen.
V teoriji mi to ustreza. Kot da me svet pozabi za trenutek in lahko razmislim na novo.
A v praksi me načenja julijska samota: tista tišina, ko so vsi drugje, na lepšem. V inboxu praznina, v mestu sopara in turisti na brunchu. Obžalovanje, da ne znam biti kot drugi.
Pršim se z vodno meglico za obraz in telo z vonjem marakuje in papaje, da si pričaram občutek plaže. Diši po poletju, ki bi ga imela, če bi bila kot drugi.
Morje imam raje takrat, ko ne pomeni kopanja, ampak oblikuje vzdušje. Velike noči v našem kraju nisem želela zamuditi za nič na svetu, saj je takrat Jadran kot oljna slika. Tudi v Benetkah in Trstu ni treba razburkati vode, da bi jo čutil.
Tako si tudi jaz predstavljam svoj idealen stik z morjem: kot idejo. Kot odsev. Kot nekaj, kar pride in gre.
Prvotno objavljeno na blogu Meglice in morje